Connie Brockway bralce potegne v dih jemajočo ljubezensko zgodbo o čednem Škotu, ki je prisegel, da bo varoval edino žensko, ki v njem vzbuja divjo strast. Le kako jo bo rešil pred samim seboj?

Znamenita lepotica Helena Nash čez dan dela kot dostojna spremljevalka ene izmed najstrožjih dam v Londonu. Ponoči se Helena prelevi v sla dveh zaljubljencev, ki sta ločena. Zamaskirani in našemljeni ji v senci sledi zalezovalec. Čeprav jo skrbi za varnost, ni pripravljena nehati s svojimi nočnimi dejavnostmi, zato poišče Ramseyja Munroja – enega izmed treh, ki so pred leti prisegli, da bodo njeni družini v stiski priskočili na pomoč. Čeden in nedostopen Škot je najboljši londonski mečevalec, ki predstavlja vse, kar si Helena želi, a ne more imeti – svobode, pustolovščin in strasti. Odloči se, da bo od njega zahtevala, naj jo nauči ravnanja z mečem, kar bi lahko hladni in zbrani Heleni porušilo zidove, ki jih je zgradila okrog sebe, saj jo Ramsey kljub preobleki prepozna … in priseže, da jo bo naučil uporabljati meč in uživati v sladkih, prepovedanih telesnih užitkih.

SALUTE: običajen pozdrav nasprotnika

Vauxhallski vrtovi, London
Junij 1805

»Nekje v nebesih mojster Angelo joče.«
»Kdo je to rekel?« je med prikazovanjem odbijanja zamahov svojim mladim tovarišem rekel mladi lord »Figgy« Figburt in se naglo obrnil. Pogledal je na slabo osvetljeno Stezo zaljubljencev v Vauxhallskih vrtovih, da bi videl, kdo je izgovoril ime najboljšega sabljača stoletja.
»Jaz sem to rekel.« Visoka, elegantna postava, ki je stopila iz sence, je bila videti, kakor bi se s temo združili oblika in snov ter zdrsnila proti njim. »Poskušal sem se zadržati, se ne vmešavati in brez besed oditi mimo,« je rekel neznanec z elegantnim škotskim naglasom. Na Škotovem obrazu, še vedno skritem v senci, so se zableščali beli zobje. »Toda ker je v meni še nekaj življenja, ne morem dovoliti skrunitve tega športa, ki mi je tako ljub.«
»Kak' misl'te, da Angelo joče?« je vprašal rahlo okajen Thom Bascomb, ki je bil zamaskiran v kosmato pastirico. »Ka' namigujete o Figgyjevem sabljan'u?«
»Ničesar ne namigujem. Trdim, da je njegov remise naravnost sramoten. Čeprav … Mislim, da še ni vse izgubljeno.«
Visoka postava se jim je približala in zamolkla svetloba plinskih latern je osvetlila enega najlepših moških, kar jih je Figgy kdaj videl: visokega, atletskega in mišičastega človeka, ki je bil oblečen drugače od lovcev za nočnimi užitki. Na sebi je imel črne hlače, temen frak, pod katerim je nosil temno moder telovnik, in belo kravato, ki jo je imel zavezano okoli vratu, krasila pa jo je zlata zaponka v obliki vrtnice.
Vse na njem je Figgyja opominjalo na njegovo lastno načičkanost, zaradi česar se je raztogotil. »To je zabava v maskah, gospod! Kar pomeni, da morate biti našemljeni,« je jezno poudaril svoje besede. »Vidite Thoma? On v resnici ni dekle, jst pa nism radža.«
»Pa menda ne.«
Thom se je opotekel naprej in Škota grdo gledal. »In v kaj ste našemljeni vi, gospod?«
Škot, ki je bil skoraj tako visok kot Thom, toda vsaj dvajset kilogramov lažji, je z očmi počasi premeril mladeničev v steznik odet debeli trup in rožnata nabrana krila, ki so na njem nekako čudno visela. »V gospoda?« je blago odgovoril.
Thom je živo zardel, njegovi pajdaši pa so se začeli režati. Toda kljub temu ni zahteval zadoščenja za razžalitev. Nekaj je bilo na Škotu, kar je predrlo oblak alkoholne omame, ki mu je zameglila še tisto malo zdrave pameti, ki je je premogel. Tukaj je bilo nekaj nevarnega. Nekaj, česar še ni izkusil. Nekaj … Smrtonosnega.
»Kdo ste?« je zahteval.
»Ramsey Munro.« Moški je rahlo nagnil glavo. »Sem lastnik L' École de la Fleur. Majhne dvorane v White Friarsu. Vam na uslugo, mladi gospodje.«
»Vi ste sabljač?« je Thom prezirljivo vprašal in Figgyju podal čutaro, ki si jo je potegnil izpod obleke.
»Sem,« je odgovoril Munro. »Po naključju sem šel mimo, ko sem vas gospodiče slišal, kako se pogovarjate o sabljaškem turnirju. Se boste prijavili?«
»In kaj potem, če se bomo?« je vprašal Figgy. »Zakaj vas to zanima?«
»Osebno me res ne zanima. Toda kot učitelju sabljaške umetnosti mi ni vseeno. Ustavil sem se in opazoval vaš remise, ki bi ga še otrok odbil.«
»In vi bi znali bolje?«
Moški je elegantno privzdignil ramena. »Pomembneje je, da bi vas lahko naučil, kako ga bolje izvesti.«
Figgy, ki je videl izziv, se je zarežal. V družbi svojih tovarišev je bil daleč najboljši sabljač. »Bi lahko Thoma naučili, da odbije moj remise?«
Munro se je ozrl naokoli. »Mlekarico? Absolutno.«
»In druge?« Figgy je z roko pokazal na ostale pajdaše, ki so se pijano opotekali okrog njiju.
»Kateregakoli izmed njih.« Slišati je bil vse preveč prepričan vase in Figgyjeva samozavest se je nekoliko zamajala. Morda je imel Škot kakšen skriven botte, ki ga ni mogoče preprečiti, lahko pa bi se ga z nekaj vadbe in dobrih nasvetov naučil?
Naj ga vrag vzame, zdaj se res ni mogel več umakniti. Želel si je le, da ne bi bil tako okajen. Ob tej misli je dvignil čutaro in jo izpraznil. Ko je to storil, je na koncu steze opazil premikanje. Nekdo, oblečen v oblačila mladega lakaja iz prejšnjega stoletja, se jim je naglo približeval.
Figgy jo je hvaležno opazoval. Njo, saj je bilo kljub moškim oblačilom več kot očitno, da je bila oseba v vinsko rdečih hlačah in ozkem suknjiču ona – sladko zaobljena, postavna ona. Lase si je zatlačila pod črno kapo in njene oči so bile skrite za črno masko, toda nič ni moglo zakriti zibanja njenih bokov in prsi, ki so se skrivale pod neko zadevo, s katero si jih je prevezala.
Dama ali lahkoživka, ni bilo pomembno. Bila je tukaj, na plesu v maskah v Vauxhallskih vrtovih, na zloglasni Stezi zaljubljencev. Kar je pomenilo, da je bila v najboljšem primeru krhka barčica, ki je iskala čer, da bi ob njej nasedla, in v najslabšem trhel čoln, ki je iskal nove potnike. V vsakem primeru je bila na voljo in tisto, kar je imel on v mislih, je bilo zagotovo po njeni volji. Nasmehnil se je.
»Lahko bi naučili,« je rekel Munroju, »kogarkoli?«
»Da.«
»No, potem pa … Kaj pravite nanjo?« je Figgy pokazal na žensko.
Njen korak je zastal. Brleča svetloba laterne se je ujela v njene kot safir modre oči, skrite izza maske. Oh, kako so mu bile všeč modre oči.
Munro je obrnil glavo. »Žensko?« je vprašal z zdolgočasenim pogledom, polnim prezira. »Ne.«
Figgy se je od olajšanja zarežal. Ker je tujcu pokazal, da so ga same besede, ga je nameraval hitro odsloviti in se posvetiti zanimivejšim zadevam.
»Tudi prav,« je dobre volje odgovoril Figgy. »Jo bom jaz naučil veščin, ki jih bo lahko bolje uporabila.«
Njegovi prijatelji so se začeli na ves glas smejati, ženska pa se je za trenutek obotavljala, nato pa naredila velik ovinek mimo njega in pohitela naprej. Thom jo je prestregel in jo s svojimi velikimi rokami objel okrog pasu.
»Mladenič, umaknite svoje roke.« Njen glas je bil nizek in zbran ter nepričakovano strog. Če Thom ne bi bil tako močno nacejen s pivom, bi jo najverjetneje izpustil in se poklapano odvlekel stran. Toda Thom je bil pijan. Zelo pijan.
»Daj no, sladkorček,« ji je prigovarjal. »Mi smo tisti, ki si jih iskala.«
»Niti slučajno niste.« Ni se mu upirala. Preprosto je privzdignila brado nad s čipko obrobljeno kravato in izza črne svilene maske opazovala Thomov zanikrni režeči obraz. »Dajte no,« je rekla le nekoliko glasneje od šepeta. »Nimate ničesar pametnejšega početi? Prekopicevati stražnic nočnih stražnikov? Obmetavati laterne s kamni?«
»To smo počeli včeraj zvečer,« je priznal Thom in jo potegnil k luči.
Figgyju ni ušlo, da se je Munro napel, zato je Škota radovedno pogledal. Za trenutek bi Figgy lahko prisegel, da je bil Munro videti osupel.
»Mladi gospodje,« je rekla ženska, »očitno ste me zamenjali z nekom ali nečim.«
Na njenem licu, tik pod masko je bila vidna rahla rdečica, toda govorila je brez strahu. V tovrstnih zadevah je imela očitno že kar nekaj izkušenj. Stalna gostja vrtov užitkov in zabave? Ljubko.
»Ne, nismo.« Eden od mladeničev je stresel z glavo. »Takoj smo vedeli, kaj si. Rajska ptica, ki išče petelina.«
Malce je bila videti kot razuzdanka, to je držalo. Njene noge so bile dolge in zadnjica okrogla; hlače so bile ravno dovolj ozke, da je domišljija nadomestila tisto, kar je bilo očem skrito. Imela je tudi bledo, gladko kožo in temno rožnata usta, kratka zgornja ustnica je kot krona dopolnjevala polno spodnjo ustnico.
»Napako delate,« je ponovila in se potegnila stran.
»Ne tako hitro!« je ugovarjal Thom in jo potegnil nazaj.
»To je smešno. Nimam časa, da bi se igrala z majhnimi fantki. Pustite me.« Odtegnila mu je roko.
Majhni fantki? Figgy je stopil pred njo, da bi ji preprečil odhod. Ta mesec je dopolnil osemnajst let! Naučil jo bo, kdo je moški in kdo fant! Markiza ali perica, sama je prišla sem, nihče je ni prosil. Če se dekle ni hotelo malce požgečkati, potem se ne bi smelo samo sprehajati po Stezi zaljubljencev, kajne? Še posebej pa oblečeno v tako nespodobna oblačila, ki so kar kričala po pozornosti moških in … Vsem ostalim, kar je spadalo zraven.
Poleg tega pa je dovolil, da mu je sablja padla na prodnato stezo. Tako ali tako ji ni nameraval storiti ničesar hudega, le okusiti tiste neverjetne ustnice …
»Premislil sem si.« Munro je nenadoma stopil med Figgyja in dekle. »Ne samo da jo lahko naučim, kako odbiti remise, lahko jo naučim, kako naj vas razoroži.«
»Kaj?« Je vprašal Figgy in zamežikal z očmi. Na Munroja je povsem pozabil. Pozabil je vse razen namere, da okusi sladkobo te trmaste češplje. In to bo zagotovo storil.
»Seveda,« je nadaljeval vljuden glas, »če ste mladenič, ki gre na vse ali nič, kot sem mislil, da ste.«
Vse ali nič? Figgy, ki je bil na tem, da seže po dekletu, se je ustavil. Imel je neprijeten občutek, da je Munro pravkar podvomil o njegovem pogumu.
»Kaj? Seveda sem,« je zamomljal Figgy in se namrščil. Gotovo je bil. Le kdo bi o tem dvomil?
»In mož, ki se ne boji staviti?«
Figgy je hitro prikimal. Kot vsak gizdalin iz visoke družbe se je imel za pravega hazarderja, čeprav je trenutno kazalo, da nima ravno veliko sreče.
»Imam deset funtov,« je rekel Škot, »kar pomeni, da bom dekle v petnajstih minutah naučil, kako naj vas razoroži.«
»In jaz imam dvajset funtov, kar pomeni, da mu jih daj deset in ga pošlji stran!« je rekel Thom in se z očmi poželjivo sprehajal po dekletu.
»Sto,« je odvrnil Munro.
Ob tem so Thom in ostali Figgyjevi prijatelji obmolknili. Stava s stotimi funti je bila slišati vabljiva. Še posebej zato, ker je Figgy prejšnji večer na veliko izgubljal in bi se za plačilo nocojšnje stave moral močno opreti na svoje prijatelje.
»Sprejmi!« je nekdo vzkliknil.
Da bi ga ženska razorožila? Sto funtov? Čisto preprosto.
»Prav.«
»To je nesmisel!« je reklo dekle. Obrnila se je nazaj, in čeprav je na obrazu še vedno nosila masko, je Figgy natanko videl trenutek, ko je zagledala, zares videla Munroja. Kakor golobica v mreži je obstala in se zazrla v njegov presneto čedni obraz. Tri udarce srca je stala kot pribita, nato pa se je prerinila mimo njega in jezno vzkliknila: »Nisem –«
Munro jo je prijel za nadlaket, jo z lahkoto potegnil k sebi in jo prekinil, še preden je začela govoriti.
»Bojim se, da tisto, kar ste in kdo ste, v tem trenutku ne bo ničesar spremenilo, draga moja,« je rekel in si jo nagnil čez roko. »Zdaj pa bodite pridni in sodelujte.«
Čeprav je bil napol pijan, je Figgy videl, kako so ji v ugovor trznile ustnice. Toda Munro je tudi to preprečil tako, da jo je še bolj nagnil.
»Za srečo,« je rekel in jo poljubil.