Prevod dela: ICH VERLASSE DICH (prevedli: Nataša Bauman, Mateja Malnar Štembal)
Leto izdaje: 2012
Zato je knjiga razdeljena na tri dele: na obdobje PRED, MED in PO ločitvi. Ni nujno, da jo preberete na mah, saj je lahko zanimiva prav v tistih trenutkih, ko na določeni točki preprosto ne veste več, kako naprej, ko potrebujete pomoč ali pogum, da zdržite.
Želim vam, da ločitev za vas ne bi pomenila le konca, temveč tudi nov začetek, in da se boste ob njej spoznali tudi s čisto nove plati.
- Sandra Lüpkes
Pogled v knjigo:
Predgovor
»Pišem priročnik o ločitvi.«
»Pa saj jih je vendar že na tisoče.«
»Toda ne za odhajajoče.«
»Za koga?«
»Za tiste, ki se odločijo končati zvezo.«
»Za moške in ženske?«
»Tu ne delam nobenih razlik.«
»Pa ti sploh želijo takšen priročnik? Ali ga sploh potrebujejo?«
Seveda ga. V nasprotju z razširjenim mnenjem ob ločitvi trpita oba partnerja; zapuščeni, pa tudi tisti, ki začutijo željo po koncu razmerja.
Z dialogi, kot je zgornji, sem se pri svojem delu srečala več kot le enkrat. Vsakič mi je bilo jasno, na kako malo razumevanja naletijo tisti, ki se odločijo končati zvezo – in kako pomembna je torej ta knjiga. Kljub temu je njen nastanek spremljalo nemalo težav, ki so morda tudi razlog za to, da ideja o pisanju podobnega priročnika ni obrodila sadov že veliko prej.
Na prvo težavo naletimo že pri iskanju pravega izraza za obravnavano skupino. Kako naj jih imenujemo? Odhajajoči?
Pobudniki ločitve? Tisti ali tista, ki odhaja? Ob tem se takoj soočimo še z iskanjem ustrezne ženske ali moške oblike. Svoje partnerje zapuščajo tako moški kot tudi ženske, tako da so naslednje strani v pomoč enim in drugim.
Toda če bi v vsakem stavku dosledno spoštovala poimenovanje po spolu, bi bila knjiga zagotovo debelejša za trideset strani in tako tudi dražja. Nevtralno uporabo izraza v večinoma obliki moškega spola torej vzemite zgolj kot prijazen varčevalni ukrep.
Naslednjo težavo predstavlja dejstvo, da se z mislimi o ločitvi spopadamo skrivaj in sramežljivo. Ta knjiga ni nekaj, kar bi zvečer brali na družinski zofi ali celo v zakonski postelji, tik preden zaspimo. Verjetno bo tudi le redko ugledala dnevno svetlobo in se bo brala v raznih skritih kotičkih. Kljub temu mora biti njena vsebina prepoznavna že na policah knjigarn – naslov in platnica morata pritegniti pozornost in kupcu, ki v iskanju pomoči zaide na oddelek strokovne literature, že na prvi pogled izdati tematiko knjige. In še moj nasvet: na svojih knjižnih policah poiščite knjigo z zaščitnim ovitkom – najbolje o temi, za katero ste prepričani, da partnerja niti malo ne zanima – in tega namestite okoli te knjige.
Zelo resen je tudi tretji problem: raziskovanje. Ljudi, ki so zapustili partnerja ali so razmišljali, da bi naredili ta korak, sem iskala po spletu, v različnih skupinah za samopomoč in posvetovalnicah. Na srečo sem našla nekaj posameznikov, ki so bili pripravljeni spregovoriti o svojih izkušnjah in izpolniti pripravljen vprašalnik. Rezultati te ankete se na nekaterih mestih v knjigi pojavijo kot informativni podatki v odstotkih.
Te številke ne predstavljajo splošne statistične vrednosti in temeljijo na izjavah sedemindvajsetih prostovoljcev, ki so bili pripravljeni izpolniti mojo anketo. Vse osebe so stare med 25 in 55 let in imajo za seboj dolgoletno razmerje, ki so ga končali pred kratkim ali že pred nekaj časa. Anketo je izpolnilo več žensk kot moških (19 proti 8). Verjetno iz razloga, da lahko ženske mnogo bolj odprto govorijo o čustvih.
Zagotovo pa je k temu pripomoglo dejstvo, da sem tudi sama ženska. Vznemirjenje zaradi ločitve po navadi le še poglobi globoko zakoreninjeno nezaupanje do nasprotnega spola.
Seveda bi se lahko na spletni forum vtihotapila tudi pod moškim psevdonimom, toda ko želimo ljudi pripraviti do tega, da pripovedujejo svojo – pogosto bolečo – zgodbo, takšni triki gotovo ne pripomorejo k zaupanju. Iz tega razloga boste v knjigi tudi pri navajanju primerov našli več ženskih kot moških usod. In res samo iz tega razloga.
Resnične zgodbe, ki tematsko ustrezajo posameznemu poglavju, niso ravno spektakularne, zato pa so toliko bolj pristne. Pokazale naj bi predvsem naslednje: niste edini človek na svetu, ki se mora boriti s temi dvomi in strahovi, z vestjo in jezo. In videti je, da so vsi, ki imajo za seboj izkušnjo ločitve, to tudi preživeli.
Tudi jaz.
Ideja za to knjigo je nastala, ko sem sama potrebovala nasvet. Po enajstih letih zakona sem se znašla na prelomnici, nisem pa imela niti najmanjšega pojma, kako naj se lotim zadeve. Ko sem napisala zadnje vrstice, sem bila že nekaj časa razvezana in brez določenih iluzij, vendar bogatejša za kar nekaj izkušenj.
Lagala bi, če bi trdila, da sem bila kos svoji ločitvi. Toda če moja osebna zgodba – skupaj s strokovnimi mnenji in izkušnjami drugih – lahko pripomore k nastanku knjige, ki lahko pomaga ljudem v podobnem položaju, je bila vredna napak in nizkih udarcev.
Knjiga je razdeljena na tri dele: na obdobje PRED, MED in PO ločitvi. Ni nujno, da jo preberete na mah, saj je lahko zanimiva prav v tistih trenutkih, ko na določeni točki preprosto ne veste več, kako naprej, ko potrebujete pomoč ali pogum, da zdržite.
Želim vam, da ločitev za vas ne bi pomenila le konca, temveč tudi nov začetek, in da se boste ob njej spoznali tudi s čisto nove plati.
Sandra Lüpkes
PRVI DEL:
PRED KONCEM ZVEZE
Od: Tebe
Za: Nekoga, ki ti želi dobro
Zadeva: Narediti konec!?
Dovolj imam vsega. Tako ne gre več naprej. Naredila bom konec.
Kaj praviš na to? Bodi odkrita!
Zadeva: Re: Narediti konec!?
Odkrita? To sem vedno tudi bila in tisočkrat sem ti že svetovala, da se loči. Vajina zveza že dolgo ni več tisto, kar človek potrebuje za srečo. Enostavno nista za skupaj.
Vedno sem se čudila, zakaj že veliko prej nisi pomislila, da bi šla končno svojo pot.
Zadeva: Re: Re: Narediti konec!?
Prav imaš. Spomnim se, da si velikokrat vrtala vame z vprašanji, kaj mi je, zakaj sem tako slabo razpoložena in ali je za to kriv moj partnerski odnos. In jaz sem se vedno samo smehljala ter prisegala, da ni nič in da je vse v najlepšem redu. Pravzaprav sem dolgo časa to tudi verjela. Hja, samoobramba najbrž. Zunanji opazovalci imajo vedno popoln pregled, toda če nekdo obtiči sredi nečesa, tako kot jaz … Vendar zdaj vidim stvari bolj jasno!
Zadeva: Re: Re: Re: Narediti konec!?
In zakaj me potem sprašuješ za mnenje? Ne zdi se mi, da si stoodstotno prepričana.
Zadeva: Re: Re: Re: Re: Narediti konec!?
Sranje! Strašansko strah me je!
Zadeva: Re: Re: Re: Re: Re: Narediti konec!?
Strah? Česa?
Zadeva: Re: Re: Re: Re: Re: Re: Narediti konec!?
Da bo po ločitvi vsega konec.
Zadeva: Re: Re: Re: Re: Re: Re: Re: Narediti konec!?
To je vendar smisel ločitve, kajne?
Zadeva: Re: Re: Re: Re: Re: Re: Re: Re: Narediti konec!?
Si pa smešna. Ne mislim samo ljubezni. Za veliko več gre. Gre tako rekoč za vse vloženo, za vse, kar je bilo doslej moje življenje. Za moj dom, mojo družino, za ta ljubi denar, za moje dobro ime … Najbrž se smejiš ob tem in si misliš, da vidim vse preveč črno. Toda kaj pa, če se motim in se ločitev pozneje izkaže za veliko napako?
Potem lahko ostanem popolnoma praznih rok, brez vsega in bom še bolj nesrečna kot prej.
Zadeva: Re: Re: Re: Re: Re: Re: Re: Re: Re: Narediti konec!?
Jasno, kar izgubljaš, je veliko bolj konkretno kot tisto, kar boš dobila. Toda ne laži si: tako, kot je sedaj, tudi ne more ostati. Torej boš morala tvegati. Nihče pa ti ne more dati nobenega zagotovila.
Vendar mislim, da lahko že v pripravah na ta korak nekaj narediš za to, da boš ločitev usmerila na prave, smiselne tirnice.
Premagaj strah, v sebi sprejmi prepričanje, zakaj želiš to narediti, in se zavedaj, da ima vsak pravico do ločitve!
Teh nekaj besed zveni zelo preprosto, predstavlja pa veliko dela. Na delo torej!
1. KONEC:
BREZ OLEPŠEVANJ
NIČ VEČ NE BO, KOT JE BILO
V življenju ni veliko stvari, ki bi bile tako boleče kot ločitev.
Pri tem je pravzaprav nepomembno, ali smo v vlogi tistega, ki zapušča, ali v vlogi zapuščenega. Konec dolgoletnega partnerskega odnosa za oba partnerja pomeni spodletelo življenjsko izkušnjo. Nič več ne bo, kot je bilo – zveni kot izziv in opozorilo hkrati.
Navsezadnje za seboj ne pustite le stvari, ki jih ne morete več prenašati, pač pa tudi ljube navade, varnost, domače okolje in navado sobivanja s partnerjem.
Nikoli več ne bosta pozimi drug drugemu grela nog pred spanjem, nikoli več ne bosta imela skupne večerje na sveti večer in se z otroki igrala igric za preganjanje dolgčasa.
Nikoli več je neskončno dolg. Tudi če se vmes zdi, da je razmerje nevzdržno – z določenih razlogov je vedno tako –, vse skupaj zahteva kar nekaj premagovanja, preden se odločimo dvigniti roke od zveze.
Skoraj vsak, ki se je odločil za prekinitev razmerja, zna povedati, da ga je obdobje pred konkretnim koncem stalo največ moči. To je obdobje, ko se je treba jasno izreči, da določenega dejavnika – v našem primeru partnerja – ne želimo več imeti ob sebi.
Wolfram je prijeten fant, ki ve, kaj hoče, in je tudi prijetnega videza. Njegovo življenje je, zahvaljujoč tesni povezanosti družine in strmo vzpenjajoči poklicni karieri, doslej teklo gladko in brez težav. Star je 23 let in skupaj z očetom vodi gospodarsko uspešno tovarno neonskih luči.
Na nekem poslovnem kosilu je spoznal Moniko, ki ga je popolnoma očarala. Wolfram je imel že od nekdaj dobro mnenje o ženskah – mamo naravnost občuduje, navdušen je nad privlačnimi blondinkami in slovi kot dober ljubimec.
Toda ženske, kot je Monika, ni še nikoli srečal. Stara je bila 19 let in zaposlena v skladišču logističnega podjetja svojega bodočega moža.
»Name je naredila velik vtis. Njena pojava je izražala polno samozavest. Takoj sem jo začel poveličevati in kovati v zvezde. Samo slabo leto pozneje je že bila moja žena. In to ne zato, ker je bila v tistem trenutku tudi že noseča – to je najino odločitev samo še okrepilo –, saj bi se tudi drugače takoj poročil z njo. Bila je ljubezen mojega življenja. Bil sem nor nanjo in ona name. Na vseh področjih sva se čudovito ujela, še posebej v postelji.«
Rodi se jima Ronny, ki so ga seveda razvajali tako mladi starši kot tudi ponosni stari starši, s katerimi si je par delil hišo. Da Monika, ki daje veliko na samostojnost, ne bi postala preveč zagrenjena v vlogi mame in gospodinje, je dobila delo v pisarni izvoznega oddelka domačega podjetja. Medsebojna odgovornost in popolna zanesljivost sta bila vedno neomajna oporna stebra Wolframove družine.
Podjetje je prinašalo dobiček in s šestindvajsetimi leti je Wolfram svoji mali družinici že uspel zgraditi lep lasten dom. Življenje je tako lepo teklo kar nekaj let. Vmesne manjše fi nančne težave in poslovne zagate so vedno s skupnimi močmi nekako odpravili. Tudi privoščili so si lahko marsikaj: dobre avtomobile, dopust dvakrat na leto, vesele zabave v prijateljskem krogu.
Osem let za Ronnyjem se je rodila Pia. Zdaj so bili štirje in kot klasična družina iz slikanice. Če je Wolframa kdo v tistem trenutku vprašal, kako je zadovoljen s svojim življenjem, je izstrelil, da je najsrečnejši moški na svetu.
Življenje je kot velika slika. V središču sta oba partnerja, obdana z vsem, kar jima je pomembno: to so otroci, hiša, spomini, načrtovane počitnice, krediti, vsakdan, prijateljski krog, tople noge pod odejo … Gre za izredno pisano podobo.
Potem pa bi rad eden od partnerjev drugega izbrisal iz tega življenja. Kaj ostane? Velika praznina. In zdi se, da so vse stvari nenadoma na napačnem mestu, delujejo nesimetrično in nestabilno.
Celotna slika je nepopravljivo uničena. Nekdanjima partnerjema ne preostane nič drugega, kot da si začneta ustvarjati vsak svoj novi osnutek slike. Takrat še ne vemo, kakšna bo videti na koncu. Najprej bomo na veliko belo površino narisali sebe. Niti pri najmanjši volji se v tistem trenutku še ne da napovedati, katere barvitosti nekdanje slike se bodo nekoč spet zarisale okoli nas.
Del nje bodo gotovo otroci, družina in del prijateljev. Toda zelo verjetno na povsem drugem mestu, saj se mora na novo oblikovati tudi odnos do najbližjih zaupnih prijateljev.
Ta dobi čisto novo obliko ali tudi doseže drugačno stopnjo povezanosti. Ne nazadnje ločitev sproža tudi vprašanja, ki ne zadevajo neposredno le odnosa s partnerjem.
Vzroke in pojasnila začnemo iskati v lastnem otroštvu.
Dvomiti začnemo o starševskih sposobnostih, ne zaupamo prijateljem – in marsikdaj niti ne neupravičeno.
Takšna razmišljanja vzbujajo strah. Iščemo alternative, ki bi nam omogočile ali pomagale pretehtati odločitev za ločitev ali nam dale nekakšno zagotovilo, da se bo odločitev izkazala za stoodstotno pravilno.
To iskanje je lahko le zaman.
Preveč je neznank, ki onemogočajo, da bi lahko že vnaprej predvideli, kako se bo končalo. Vnaprej se ne da predvideti niti partnerjevega odziva. Morda se bo kot jagnje krotka soproga zaradi prizadetosti in obupanosti nenadoma spremenila v maščevalno spletkarko s kriminalnimi sposobnostmi. Prav tako se je nenadoma pokesal že marsikateri nasilen soprog in z mirnimi, ljubečimi dejanji rešil zakon in preprečil ločitev.
Nemogoče je tudi oceniti, kako se bomo sami soočili s tem korakom. Morebiti vsega skupaj ne bomo zdržali, morda bomo zboleli in postali šibki in zato potrebovali pomoč. Prav tako pa je tudi mogoče, da postanemo mnogo močnejši, kot smo si lahko kdajkoli predstavljali. Lahko se zgodi oboje hkrati. Ali izmenično eno in drugo. Ali pa tudi nekaj povsem drugega.
Jasno je le, da nič več ne bo, kot je bilo.
Vendarle pa je treba k temu dodati še eno spodbudno izkušnjo. Večina ljudi se v tej 'predfazi' spopada z velikanskimi skrbmi in dvomi, počuti se slabo, šibko in čisto brez moči. Strah jih je, da bodo ob ločitvi izgubili tudi del sebe.
Nekaj mesecev po izvršeni ločitvi pa se večina tistih, ki so zapustili partnerje, počuti močnejše, bogatejše za eno življensko izkušnjo in končno kot celota.