Prevod dela: A GOOD WOMAN            (prevedla: Nada Pantić Starič)

Leto izdaje: 2012

Devetnajstletna Anabela Worthingon se je rodila v življenje privilegiranih, s hišo na newyorški Peti aveniji in dvorcem v Newportu na Rhode Islandu ter odrasla v bleščavi newyorške družbe. Toda vse se zasuka drugače nekega hladnega aprilskega dne leta 1912, ko ji potop Titanika za vedno spremeni življenje. Anabela v žalosti najde moč in se preda dobrodelnosti, neguje reveže in v njej se vname strast do medicine, ki ji spremeni življenjsko pot.

Toda Anabelina prva ljubezen in na videz idiličen zakon ji kmalu prineseta novo gorje, ki ga povzročijo skrivnosti njenega moža. Izdana Anabela, ki jo po krivem preganja sramota, zbeži iz New Yorka v Francijo, kjer divja vojna, da bi se prepustila služenju trpečih. V poljski bolnišnici, kjer medicini predane ženske v osrčju prve svetovne vojne orjejo ledino, najde svoj pravi poklic, kot pomožna medicinka vozi ranjence s fronte, študira medicino in rešuje življenja. Po koncu vojne začne novo življenje v Parizu. Zdaj je zdravnica in mati, njena preteklost je že skoraj pozabljena. Dokler usodno srečanje ne odpre vrat njenega srca v svet, ki ga je pustila za seboj. V najmanj pričakovanem prijateljstvu znova najde moč, sestavi razsute drobce svojega življenja in se vrne obiskat New York. Tokrat je drugačna, ženska močnega duha, polna življenjskih izkušenj, ki si iz bogate prsti preteklosti gradi prihodnost, polno upanja.

Novi roman Danielle Steel, poln zgodovinskih podrobnosti in podob, ki jemljejo dih, predstavlja eno njenih najbolj edinstvenih in najbolj zanimivih junakinj, Anabelo Worthington, izjemno žensko, dobro žensko, resnično zmagovalko, ki premaga orjaške ovire. Anabelina zgodba je več kot samo privlačno branje, je mogočen slavospev življenju, dostojanstvu in pogumu ter potrditev človekove volje do preživetja.

Pogled v knjigo:

Prvo poglavje

Dopoldne, štirinajstega aprila 1912, je Anabela Worthingtonv spokojno brala v knjižnici domače hiše, ki je stala sredi velikega obzidanega vrta. Kazala so se prva znamenja pomladi, vrtnarji so že posadili cvetje in vse je bilo nared za skorajšnjo vrnitev njenih staršev. Prostrani dom, kjer je živela s starši in starejšim bratom Robertom, je stal na severnem koncu newyorške Pete avenije in je bil pravi dvorec. Worthingtonovi in Sinclarjevi, rodbina njene matere, so bili v neposrednem sorodstvu z Vanderbiltovimi in Astorjevimi in v malo bolj posrednem z vsemi najpomembnejšimi newyorškimi družinami.

Njen oče Arthur je bil lastnik in ravnatelj najbolj prestižne banke v mestu. Njegova rodbina se je že več rodov ukvarjala z bančništvom, prav kakor rodbina njene matere v Bostonu.

Anabelin štiriindvajsetletni brat Robert je že tri leta delal pri očetu. Ko bo Arthur nekega dne odšel v pokoj, bo Robert prevzel vodenje banke. Pred družino se je razprostirala jasna, zagotovljena in varna prihodnost. Anabeli je bilo prijetno, da raste v zavetju takšnega sveta. Starši so se imeli radi, Anabela in Robert pa sta si bila od nekdaj blizu in sta se dobro razumela. Nikoli se ni zgodilo nič, kar bi jih razburilo ali zbegalo. Težavice, na katere so naleteli, so bile v hipu ublažene in rešene. Anabela je zrasla v nedotakljivem, zlatem svetu, preživela je srečno otroštvo med dobrimi ljudmi, ki so jo imeli radi. Zadnjih nekaj mesecev je bilo prijetno vznemirljivih, le pred kratkim je doživela neprijetno razočaranje.

Decembra, malo pred božičem, so ji starši priredili razkošen ples, na katerem so jo predstavili visoki družbi. Gostje so zatrjevali, da New York že leta ni videl tako elegantnega in veličastnega debitantskega plesa. Njena mati je nadvse rada prirejala prelepe zabave. Vrt so prekrili s streho in ga ogrevali.

Plesna dvorana v hiši je bila izbrano okrašena. Igral je najbolj zaželeni orkester v mestu. Prišlo je štiristo gostov in Anabela je bila v večerni obleki kakor kraljična iz pravljice.

Anabela je bila majhna in drobna, še manjša od mame. Vilinska svetlolaska z dolgimi, svilenimi zlatimi lasmi in velikanskimi modrimi očmi. Lepotica s popolnimi potezami in majhnimi dlanmi in stopali. Ko je bila še otrok, je oče rad rekel, da je

kakor porcelanasta punčka. Pri osemnajstih letih je imela zelo lepo, skladno postavo. Obdajala jo je nežna milina in vse na njej je dokazovalo aristokratsko dediščino, s katero se je rodila tako kot njeni predniki in sorodniki.

Po plesu je družina preživela prelepe božične praznike. Prvi teden januarja pa je Anabela po vsem vznemirjenju in zabavah v družbi staršev in brata, ko je v zimskem vremenu nosila lahke večerne obleke, zbolela za težko gripo. Starše je skrbelo, ko se je bolezen hitro sprevrgla v bronhitis in potem skoraj v pljučnico. Na srečo sta ji mladost in siceršnje zdravje pomagala, da si je opomogla. Bila pa je resno bolna in skoraj ves mesec ji je ob večerih narasla vročina. Zdravnik je nazadnje sklenil, da ne bi bilo pametno, če bi se tako oslabela podala na potovanje. Starši in Robert so že mesece načrtovali potovanje v Evropo, da bi obiskali prijatelje, in Anabela je še vedno okrevala, ko so sredi februarja odpluli na Mavretaniji.

Tudi ona je z njimi večkrat plula na tej ladji. Consuela se je ponudila, da bi tokrat ostala s hčerko doma, toda do njihovega odhoda se je Anabela že toliko popravila, da so jo lahko pustili samo. Ni dovolila, da bi se mama odpovedala potovanju, ki se ga je že tako dolgo veselila. Vsem trem je bilo žal, da jo puščajo samo, in Anabela je bila hudo razočarana, toda morala je priznati, da se sicer počuti veliko bolje, ni pa popolnoma prepričana, da bi zmogla dva meseca dolgo potovanje. Mami je zagotovila, da bo med njihovo odsotnostjo skrbela za hišo. Popolnoma so ji zaupali.

Anabela ni bila dekle, zaradi katerega bi si bilo treba delati skrbi ali ki bi izkoriščalo njihovo odsotnost. Samo hudo jim je bilo, da ne more z njimi, kakor je bilo hudo tudi njej. Ko jih je februarja pospremila na Cunardov dok, od koder so odpluli, se je držala vedro, domov pa se je vrnila malo potrta. Čas si je krajšala z branjem in opravili, za katera je vedela, da jih bo mama vesela. Prelepo je šivala in dolge ure je krpala najfinejše posteljno in namizno perilo. Ni se počutila dovolj dobro, da bi hodila v družbo, toda njena najboljša prijateljica Hortense jo je pogosto obiskala. Tudi Hortense je tisto leto debitirala, deklici sta bili najboljši prijateljici že od otroštva. Hortie je že imela občudovalca in Anabela je stavila z njo, da jo bo James zasnubil še pred veliko nočjo. Pokazalo se je, da je imela prav, pred tednom dni sta objavila zaroko. Anabela je komaj čakala, da bo novico povedala mami, ki bo kmalu spet doma. Vrnili naj bi se sedem- najstega aprila, pred štirimi dnevi so na novi ladji odpluli iz Southamptona.

Anabela je pogrešala starše in brata, dva meseca brez njih sta bila dolga. Toda v tem času se je popolnoma pozdravila in zelo veliko prebrala. Ko je po hiši opravila, kar je bilo treba, je popoldneve in večere prebila med knjigami v očetovi knjižnici.

Najraje je brala o pomembnih možeh in znanstvene knjige.

Nikoli je niso posebno zanimale romantične zgodbe, kakršne je brala njena mama, in še manj tiste, ki ji jih je posojala Hortense. O teh je menila, da jih je sama neumnost. Anabela je bila inteligentna mlada ženska, ki je kakor goba vpijala svetovne dogodke in informacije. Veliko se je pogovarjala z bratom, ki je na tihem

priznaval, da je sestrino znanje pogosto globlje od njegovega.

Čeprav je bil sposoben poslovni mož in izjemno odgovoren, je nadvse rad hodil na zabave in se sestajal s prijatelji. Anabela pa je bila sicer videti družabna, toda globoke in resne narave, ki jo je žejalo po učenju, znanju in knjigah. Njen najbolj priljubljeni prostor v hiši je bila očetova knjižnica, kjer je prebila veliko časa.

Štirinajstega aprila je Anabela brala v postelji globoko v noč, zato je naslednje jutro spala dlje kot običajno. Ko je vstala, si je umila zobe, se počesala, oblekla jutranjo haljo in se počasi odpravila v pritličje na zajtrk. Ko se je spuščala po stopnicah, je pomislila, da je hiša čudno tiha. Nikjer ni bilo nobenega služabnika.

Odšla je v prostor za hrambo namizne posode in pribora ter zagledala gručico služabnikov, ki so se sklanjali nad časopis. Hitro so ga zložili. Takoj je opazila, da je njihova zvesta gospodinja Blanche objokana. Blanche je bila mehkega srca in žalostna zgodba o kaki živali ali otroku, ki potrebuje pomoč, jo je zlahka spravila v solze. Anabela je pričakovala, da bo izvedela kako tako zgodbo, nasmehnila se je in voščila dobro jutro.

Glavni služabnik William je zajokal in odšel iz sobe.

»Za božjo voljo, kaj pa se je zgodilo?« je Anabela osuplo pogledala Blanche in dve služkinji. Videla je, da vse tri jočejo, in za hip se ji je ustavilo srce, ne da bi vedela, zakaj. »Kaj pa je?« je vprašala in samodejno segla po časopisu.

Blanche se je nekaj trenutkov obotavljala, potem pa ji ga je dala. Ko ga je Anabela razgrnila, je zagledala velikanski naslov. Ponoči se je potopil Titanik, popolnoma nova ladja, na kateri so njeni starši in Robert odpluli iz Anglije. Anabela je široko razprla oči, ko je naglo prebirala podrobnosti. Bilo jih je zelo malo, poročali so samo, da se je Titanik potopil, da so potnike spravili v rešilne čolne in da je ladja linije White Star Karpatija odhitela na pomoč. O žrtvah ali preživelih niso povedali nič določenega, samo to, da je ob tako veliki in novi ladji mogoče domnevati, da so vse potnike vkrcali v rešilne čolne in da so vsi rešeni. Časopis je še poročal, da je orjaška ladja zadela v ledeno goro in čez nekaj ur potonila, čeprav je veljala za nepotopljivo. Zgodilo se je tisto, česar si sploh ni bilo mogoče zamisliti.

Anabela je takoj naročila Blanche, naj pokliče očetovega voznika, da pride ponjo. Stekla se je obleč in že med vrati rekla, da mora takoj v urad White Stara, da bo izvedela, kako je z Robertom in starši. Niti pomislila ni, da bo na stotine drugih naredilo enako.

Roke so se ji tresle, ko je skoraj na slepo potegnila nase preprosto sivo volneno obleko, si obula nogavice in čevlje, zgrabila plašč in torbico ter stekla po stopnicah, ne da bi se mudila s spenjanjem las. Ko je s plapolajočimi lasmi stekla skozi vhodna vrata in jih zaloputnila za seboj, je bila videti kot otrok. Zdelo se je, da so hiša in vsi v njej že otrpnili v pričakovanju tragedije.

Ko jo je očetov voznik Thomas vozil v prostore White Stara na koncu Broadwaya, se je Anabela spopadala z valovi groze. Na uličnem oglu je zagledala prodajalca časopisov, ki je glasno oznanjal sveže novice. Mahal je z novo izdajo časopisa in Anabela je rekla vozniku, naj ustavi in ji kupi en izvod.

Pisalo je, da je neznano število ljudi utonilo, da pa Karpatija po radiu poroča o preživelih. Anabela je začutila, kako ji med branjem solze zalivajo oči. Kako se je moglo to zgoditi? Titanik je bil vendar največja, najnovejša čezoceanka. To je bilo njeno krstno potovanje. Kako se je mogla takšna ladja potopiti? In kaj se je zgodilo njenim staršem, bratu in toliko drugim?

Ko sta se pripeljala do upravne zgradbe White Stara, je bilo tam že nekaj sto ljudi, ki so hrupno silili noter, in Anabela ni vedela, kako naj si izbori pot skozi gnečo. Očetov krepki voznik ji je pomagal, pa vendar je trajalo celo uro, preden ji je uspelo priti noter. Povedala je, da so njeni starši in brat potovali v prvem razredu nesrečne ladje. Mlad uradnik, ki je bil ves iz sebe, si je zapisal njeno ime, drugi so na zidove zunaj lepili sezname preživelih. Radijski operater Karpatije je s pomočjo preživelega operaterja s Titanika po radiu sporočal njihova imena, na vrhu seznamov pa je bilo z debelimi črkami napisano, da so podatki še vedno nepopolni. To je mnogim vlilo upanje, da so preživeli tudi nekateri od tistih, katerih imen niso našli.

Anabela je s tresočimi se rokami držala izvod seznama in ga skozi solze komaj razbirala. Blizu konca je zagledala eno samo ime. Consuela Worthington, potnica prvega razreda. Očetovega in bratovega imena ni bilo nikjer. Da bi se pomirila, se je opomnila, da seznam še ni popoln. Bil je presenetljivo kratek.

»Kdaj bomo izvedeli še za druge?« je Anabela vprašala uradnika in mu vrnila seznam.

»Upamo, da v nekaj urah,« je rekel. Ljudje za njenim hrbtom so kričali in klicali, ihteli, jokali, ugovarjali, tisti pred stavbo pa so silili noter. Vladali so panika in zmeda, groza in obup.

»Ali še vedno rešujejo ljudi iz čolnov?« je vprašala Anabela in se silila k upanju. Vsaj to je izvedela, da je mama živa, čeprav kdo ve, kako ji je. Pa saj so gotovo preživeli tudi drugi.

»Zadnje so pobrali danes zjutraj, ob pol devetih,« je mračno odgovoril uradnik. Izvedel je že za trupla, ki so plavala po vodi, za krike ljudi, ki so prosili, naj jih rešijo, preden bodo umrli, vendar o tem ni mogel govoriti niti ni imel poguma, da bi povedal, da je umrlo na stotine ljudi, mogoče še več. Na seznamu preživelih je bilo dotlej malo manj kot šeststo imen, s Karpatije pa so sporočili, da so jih rešili več kot sedemsto, da pa za vse še ne vedo, kdo so. Če jih je bilo res samo toliko, je to pomenilo, da je bilo izgubljenih več kot tisoč potnikov in članov posadke. Tudi uradnik tega ni hotel verjeti. »Preostala imena bomo verjetno dobili v nekaj urah,« je sočutno rekel, prav ko mu je moški zariplega obraza zagrozil, da ga bo udaril, če mu ne izroči seznama. Takoj mu ga je dal. Ljudje so bili razburjeni in prestrašeni, izgubljali so nadzor nad sabo, ko so obupano hlastali po informacijah in zagotovilih. Uradniki so izročali in lepili toliko seznamov, kolikor so le mogli. Končno sta Anabela in očetov voznik Th omas odšla nazaj k avtomobilu, da bi tam počakala na dodatne novice. Thomas se je ponudil, da jo odpelje domov, vendar je na vsak način hotela ostati, da bo sproti brala seznam, ko ga bodo v naslednjih urah dopolnjevali.

Nikamor drugam ni hotela.

Molče je sedela v avtomobilu, vsake toliko zaprtih oči, mislila na starše in brata, zahtevala od usode, naj preživijo vsi trije, hkrati pa je bila hvaležna, da je na dosedanjem seznamu vsaj materino ime. Ves dan ni ne jedla ne pila, vsako uro je odšla pogledat, kaj je novega.