Prevod dela: SEDUCED AT MIDNIGHT     (prevedla: Alenka Perger)

Leto izdaje: 2011

Romani D´Alessandrove niso samo zelo berljivi – so pravi biseri! Aff aire De Coeur

Damsko književno društvo je znova na delu v tej privlačni zgodbi, ki opisuje lepo mlado damo in robatega junaka, ki ga je sklenila osvojiti!

Gospodična Julianna Bradley je od nekdaj hrepenela po dogodivščinah. Žal pa moški, s katerim bi rada delila strast, ne more biti njen. Na milost in nemilost prepuščena svojemu nesojenemu poželenju se Julianna vdano pripravlja na dogovorjeno poroko s svojim snubcem, ko se začnejo okoli nje odvijati čudni nadnaravni pojavi, o kakršnih je brala v zadnjem čtivu Damskega književnega društva. Da bi jo zaščitil, njen oče najame prav moškega, po katerem hrepeni njeno srce.
Preiskovalec Gideon Mayne je trdno odločen, da se bo uprl čarom svoje varovanke – razvajene plemiške gospodične, katere nežna ljubkost v njem razpihuje neobvladljivo strast. Toda kmalu odkrije, da je Julianno napačno presodil, kajti pod vzvišeno držo se skriva polnokrvna ženska, odločena v njem prebuditi prvinske, surove strasti. In zdaj, ko se je sklenila igrati z ognjem … Kdo jo bo varoval pred njim?

Pogled v knjigo:

  1. poglavje

London, 1820

Iz časopisa London Times:Verjamete v duhove? Sinoči so v mestnem domovanju na trgu Berkeley našli gospo Marguerite Greeley, umorjeno in oropano. Hudodelstvo spominja na rop in umor lady Ratherstone, ki se je zgodil komaj prejšnji teden. Glavni strežnik gospe Greeley je povedal, da je iz gospejine zasebne dnevne sobe, v kateri je bila njena šatulja z dragulji, slišal srhljivo ječanje. Ko je vstopil, je strežnik zagledal gospodaričino truplo in ugotovil, da draguljev ni nikjer! Trdi, da so bila vsa okna in vrata zaklenjena od znotraj. Tudi na domu lady Ratherstone so poročali o čudnem ječanju in zaklenjenih oknih ter vratih. Zdi se torej jasno, da je gospa Greeley zadnja žrtev mayfairskega najbolj prebrisanega, zloveščega, navidez nevidnega in doslej neulovljivega hudodelca. Ob tem se vsemu Londonu porajata dve vprašanji: Je mar mogoče, da je tat duh? In kdo bo naslednja žrtev?

Gospodična Julianna Bradley se je, ko se je prepričala, da je nihče ne opazuje, izmuznila iz polnega salona in pohitela po s svečami osvetljenem hodniku. Čeprav ji je srce od pričakovanja razbijalo in jo nagovarjalo, naj pospeši korak, se je prisilila hoditi umirjeno. Ni hotela pritegniti nezaželene pozornosti, če bi po naključju koga srečala.

Glasba, smeh, brenčanje glasov in žvenket kristalnih kozarcev so počasi potihnili, ko se je oddaljevala od središča večerne zabave lorda in lady Daltry. Zavila je okoli vogala, nato pa začela šteti vrata, mimo katerih je hitela … Ena, dva … Pri tretjih je upočasnila korak.

Na lepem jo je prevzel občutek, da jo nekdo opazuje. Živa rdečica, ki je vedno izdajalsko obarvala njeno nežno belo kožo, kadarkoli ji je bilo neprijetno, se ji je začela plaziti od vratu navzgor in ji ogrela obraz.

Zasukala se je in s pogledom preletela okolico, vendar ni opazila ničesar sumljivega. Bila je sama. Domišljija ti je, kakor po navadi, spet zbezljala z vajeti.

Upala je, da ni videti tako potuhnjena, kot se je počutila, ko se je še zadnjič ozrla okoli sebe in nazadnje odprla tretja vrata. Urno je stopila v sobo in zaprla vrata za sabo.

»Saj je že čas, da si se prikazala!«

Šepet je prišel tik izza nje in Julianna je za las potlačila krik, ki ji je privrel na usta. S hrbtom se je naslonila na hrastovo krilo vrat in pogledala po sobi, polni dolgih senc, ki je bila osvetljena le z motno zlato svetlobo iz nizko plamenečega ognja v kaminu. Trije pari oči so z zanimanjem zrli vanjo.

»Mislile smo že, da te ne bo,« se je oglasila gospodična Emily Stapleford in nestrpno pocuknila Julianno od vrat. »V najboljšem primeru imamo le nekaj minut, preden kdo opazi, da nas ni na zabavi. Kaj za božjo voljo te je zadržalo?«

»Nisem se mogla izmuzniti materi,« je pojasnila Julianna. Kot vedno na teh zabavah, je tudi nocoj grofica Gatesbourne krvavo resno jemala dolžnost, da mora s hčerko prekrižati pot čisto vsakemu neoženjenemu gospodu visokega rodu, ki je bil tukaj. Ob tako zrežiranih srečanjih je Julianno popadla še večja sramežljivost kot sicer, kar je ujezilo njeno mater, ki ni imela nobenih zadržkov proti glasnemu izražanju nezadovoljstva.

Juliannine prijateljice so se spogledale med sabo in z razumevanjem pokimale. Vse so dobro poznale grofičino oblastno naravo.

»Kakorkoli že, vesele smo, da si končno prišla,« je z nasmehom dejala Carolyn Sutton, grofica Surbrooke. »Za trenutek sem se že zbala, da te je mogoče ugrabil duh.«

Julianna je pogledala lepo mladoporočenko, ki se je z možem pred dvema dnevoma vrnila z dvotedenskega poročnega potovanja po Evropi. Carolyn je vidno žarela od sreče. Julianna je brezmejno občudovala prijateljičino umirjeno učinkovitost in vedro prisebnost.

»Presneto, Carolyn, pa ne še ti!« je odrezala Sara Devenport, markiza Langstonska, z njej lastno praktično neposrednostjo. Praktičnost – še ena lastnost, ki bi jo Julianna z veseljem posedovala. Sara si je popravila naočnike više na nos in se namrščila v sestro. »Nič boljša nisi od časnikov, da gostov na tej zabavi niti ne omenjam. Saj ne moreš zares verjeti, da je za vrsto nedavnih ropov kriv duh!«

Emily je zvila ustnice v nagajivem nasmešku, ki ji je pogosto zaigral na obrazu. »Razen če je ta duh podoben duhu iz našega zadnjega čtiva. Seveda pa je v Grajskem duhu ukradena le mladenkina nedolžnost. Zgodba je opisana tako žgečkljivo stvarno …«

»Prav zato sem za nocoj sklicala sestanek Damskega književnega društva,« ji je segla v besedo Julianna. »Tale duh, ki krade, vedno udari ob idealnem času. Mislim, da bi morale prirediti seanso, podobno tisti v knjigi, in odkriti, kdo je zmikavt!«

»Meni se zdi to sijajna zamisel!« jo je podprla Emily.

»Meni se pa zdi, da ti je grajski duh očitno malo zmehčal možgane,« je pribila Sara.

»Mogoče,« je priznala Julianna. »Priznam, da nisem čisto prava, odkar sem prebrala knjigo.« Pravzaprav je ob branju v njej bušknil nemir, ki ga nikakor ni mogla potlačiti. »Zgodba je tako močno vplivala name. Prav preganjala me je …«

»To se od zgodb o duhovih tudi pričakuje,« se je zarežala Emily.

»Že, ampak bolj kot kaj drugega je ta zgodba, in tega ne morete zanikati«, se je Julianna odkašljala in stišala glas, »izjemno čutna.«

»To je res,« se je strinjala Sara. »Primernejši naslov bi bil Grajski ljubimec.«

»In to ni nihče drug kot božansko čedni Maxwell,« je dodala Emily in si z dlanjo popihala obraz.

»Da,« se je oglasila Carolyn. »Maxwell je bil … oh ...«

Besede so se končale s sanjavim vzdihom, Julianna, Emily in Sara pa so kimale in mrmraje pritrjevale. Glede na to, da je Damsko književno društvo za branje vedno izbiralo veliko spotakljivejše knjige, kot bi bilo mogoče soditi po spodobnem imenu društva – prav zato so si ga nadele –, je Julianna vedela, da zgodba o nadnaravnih pojavih ne bo le preprosta pripoved o duhovih, ki begajo po pokopališčih. Kljub temu pa ni pričakovala tako izrazito čutnega junaka. Maxwell je bil duh, a ga to ni ustavilo, da ne bi zapeljal ljubke gospodične Elaine. Znova in znova, na kar se da izvirne načine.

»Ko bi le tak moški tudi v resnici živel,« je vzdihnila Emily. »Tako močan in hraber. Možat, romantičen in …«

»Saj živi,« sta sočasno rekli Carolyn in Sara. »Poročila sem se z njim.« Sestri sta se spogledali in se nasmehnili.

Julianna je povesila pogled na Sarin trebuh, ki se je že malce nosečniško zaoblil in izdajal, da v njem raste otrok. Privoščila je srečo prijateljicama, ki sta se v zadnjih nekaj mesecev zaljubili in druga za drugo poročili, toda sreči je bil primešan kanec neizbežne zavisti. Njej nikoli ne bodo dane ljubezen, radost in strast, ki so Saro in Carolyn vezali na moža.

Ona se ne bo poročila iz ljubezni. Že zdavnaj se je sprijaznila z neizogibnim – da ji bo oče izbral primernega ženina in bo njegova izbira temeljila izključno na zemljiških posestih, plemiškem naslovu in gmotnem premoženju. Tako rekoč od zibelke naprej so jo svarili, da ona pri tem ne bo imela nobene besede. Če že ni imela toliko uvidevnosti in pameti, da bi se rodila kot fant, je najmanj, kar lahko stori, da se brez pritoževanja ukloni očetovi odločitvi.

Danes je ujela pogovor med materjo in očetom, in bala se je, da se ji vnaprej dogovorjeni zakon nezadržno bliža.

Toda kljub temu je njeno srce sanjarilo, da se bo nekoč zaljubila. In o strasti. O moškem, ki si jo bo želel tudi v tem pogledu, ne samo zato, ker je dobra partija. O moškem, ki mu bo v očeh plamenel ogenj, ko jo bo pogledal …

V duhu je zagledala podobo, ki jo je že naslednji hip poskušala izbrisati iz spomina. Podobo visokega moža strogih potez, vranje črnih las in temnih oči, polnih skrivnosti. Moža, ovitega v kopreno mikavne, zapeljive, mamljive nevarnosti. Moškega, ki je bil njej prepovedan.

Gideon Mayne …

Ime ji je šepetaje odjeknilo v glavi, tih vzdih hrepenenja.

Njemu je v očeh plamenel ogenj, ko jo je pogledal – ob njegovem pogledu si je zaželela izvedeti kaj več o njem, izvedeti vse.

»Da, obe sta se poročili, vsaka s svojim čudovitim, čednim moškim,« je dejala Emily in iztrgala Julianno iz njenih blodnih misli. »Zelo sebično od vaju, če lahko pripomnim, saj sta meni in Julianni pustili samo še bizgece. Nobenih drugih moških, ki bi bila tako imenitna, ne poznam, Maxwell pa je, žal, le plod pisateljičine domišljije.«

Julianna je enega poznala.

Vendar nikoli ne bo mogel biti njen.

Lady Elaine so v romanu Grajski duh pestile podobne težave z ljubimcem Maxwellom, ki je bil duh. Julianna je še kako dobro razumela brezupnost na propad obsojene Elainine ljubezni.

»Vse tisto, kar je Maxwell počel lady Elaine …« Sara je glasno vzdihnila. »Križ božji, prav nič čudno ni, da ni hotela oditi od doma!«

Julianna je potlačila stok, ko jo je vroče spreletelo po vsem telesu. Zaradi žgečkljive zgodbe si je v glavi slikala vse vrste fantazij z Gideonom Maynom v glavni vlogi, podobe, ki jih ni mogla pregnati.

»Najbolj všeč mi je tisti del, ko Maxwell prestraši in odžene snubce lady Elaine,« je povedala Carolyn. »Bil je res pretkan! In zelo iznajdljiv.«

»Zelo,« se je strinjala Sara. »Na glas sem se smejala, ko je začela raca, ki so jo vikarju postregli za glavno jed, plesati in gagati na krožniku!«

»Maxwell je vse to počel, ker ni hotel, da bi žensko, ki jo je imel tako rad in si jo je tako želel zase, dobil kdo drug,« je mehko spregovorila Julianna. »Njegova stiska je bila otipljiva, čutila sem jo, in srce se mi je trgalo zanj. Oba sta vedela, da so kljub njuni obojestranski ljubezni okoliščine takšne, da ne bosta nikoli mogla biti skupaj.«

Da, njune težave niso bile nič manj nemogoče in nerešljive kot tiste, ki so njej preprečevale, da bi bila z moškim, ki si ga nikakor ni mogla izbiti iz glave.

Da bi pregnala misli na nekaj, kar ji ne bo nikoli dano, je skušala pogovor spet zasukati k svoji domislici o seansi, na kateri bi ulovile tatu. »Kakorkoli, če žensko že mora strašiti duh, je seveda najboljši takšen, ki je podoben Maxwellu …«

»Oh, se čisto strinjam,« ji je segla v besedo Emily. »Dosti boljši od duhca, ki straši po hiši moje tetke Agathe v Surreyju. Ime mu je Gregor. Tetka pravi, da je star, trebušast in trpi za putiko, povrhu pa je neznansko čemeren.«

»Zakaj pa tvoja tetka misli, da po hiši straši duh?« je dvomeče vprašala Sara in si potisnila očala više na nos.

»Videla ga je,« je pojasnila Emily. »In slišala. Menda pogosto stoka. Nadela mu je ime Jamrajoč Gregor.«

»Toda kako ga lahko sliši?« je vprašala Julianna. »Tvoja tetka Agatha, sicer zelo ljuba mi gospa, je naglušna!«

»Menda Gregor vihra gor in dol po hodnikih in tako glasno tarna, da ga bolijo sklepi in kosti, da ga celo ona lahko sliši.«

»Si ti kdaj videla Gregorja?« je vprašala Carolyn.

Emily je odkimala. »Ne, a sem tudi jaz nazadnje, ko sem bila na obisku, slišala neke čudne stokajoče zvoke.«

»Prav to je ena od reči, o katerih sem hotela govoriti z vami, namreč o nenavadnem stokanju in duhovih,« je dejala Julianna. »Mislim, da bi morale na podlagi našega knjižnega izbora organizirati seanso, kakršno je imela lady Elaine. Toda namesto da bi skušale priklicati ljubimca, bomo poskusile priklicati duha mayfairskega vlomilca.«

V Emilyjinih očeh se je prižgalo zanimanje. »Oh, saj res, to si omenila že na začetku, pa smo potem zašle s teme. Odličen predlog. Seveda nam ne bo uspelo, ampak zabavno bo pa gotovo! Kdaj in kje predlagaš?«

»Lahko bi jo priredila jutri zvečer,« je odgovorila Julianna. »Bi lahko vse prišle?«

»Za nič na svetu je ne bi zamudila,« ji je nemudoma zatrdila Emily. »Kdo ve, kakšnega duha nam bo uspelo priklicati in katere skrivnosti nam bo razkril v temi?«

»Jaz je tudi ne bi zamudila,« je pristavila Sara. »Seveda bo težko prepričati Matthewa, naj me za ves večer spusti izpred oči. Prepričan je, da sem postala krhka kot steklo, odkar sem v blagoslovljenem stanju. Čeprav morem reči, da mi njegova pozornost laska in me prav, hm, vznemirja.« Zasukala se je h Carolyn. »Najbrž tudi tvoj ženin ne bo navdušen nad tem, da bi preživel večer brez tebe.«

»Upam, da ne!« Hudomušen nasmeh ji je dvignil kotičke ust. »Vendar sem prepričana, da ne Daniel ne Matthew ne bosta imela nič proti, da preživita nekaj ur v klubu. Dobro jima bo delo, da naju bosta malo pogrešala.«

Julianno je zalil val potlačenih čustev in povesila je pogled. Mrakobne sence, ki so padale na njena stopala v medlo osvetljeni sobi, so se zdele kot simbol turobne prihodnosti, ki jo je čakala.