Judith McNaught Whitney, moja ljubljena Kiroja - spletna knjigarna


E-NOVICE

Vpišite vaš epoštni naslov:
Naročite se na epoštne novičke in bodite redno obveščeni o vseh novostih, akcijah in popustih.
Knjige v tej kategoriji:
Kathleen McGowan Pričakovana
Jacquie D'Alessandro Polnočna ura
Kathleen McGowan Knjiga ljubezni
Stephanie Laurens Vragova nevesta
Jacquie D'Alessandro Polnočna priznanja
Stephanie Laurens Lahkoživčeva obljuba
Jacquie D'Alessandro Polnočno zapeljevanje
Stephanie Laurens Škandalova nevesta
Diana Gabaldon Tujka 1. del
Diana Gabaldon Tujka 2. del
Stephanie Laurens Zapeljivčeva ponudba
Stephanie Laurens Skrivna ljubezen
Julia London Knjiga škandalov
Lisa Kleypas Skrivnosti poletne noči
Julia London Škandal na Višavju
Stephanie Laurens Vse o ljubezni
Lisa Kleypas Jesenska vročica
Stephanie Laurens Tihotapčeva prevara
Judith McNaught Kraljestvo sanj
Stephanie Laurens Vse o strasti
Rosemary Rogers Drzna strast
Lisa Kleypas Zimska romanca
Stephanie Laurens Izbrana dama
Jacquie D'Alessandro Samska dedinja
Stephanie Laurens Obljuba v poljubu
Stephanie Laurens Neke divje noči
Rosemary Rogers Škandalozna prevara
Jacquie D'Alessandro Uročeni vikont
Rosemary Rogers V okovih ljubezni
Lisa Kleypas Spomladanski škandal
Jacquie D'Alessandro Polnočne skušnjave
Stephanie Laurens Kavalirjeva čast
Stephanie Laurens Nekega norega jutra
Linda Francis Lee Smaragdni dež
Christina Dodd Pravila predaje
Kathleen E. Woodiwiss Plamen in cvet
Kathleen McGowan Princ poezije
Linda Francis Lee Škrlatne čipke
Diana Gabaldon Kačji pastir v jantarju 1. del
Connie Brockway Zapeljiva skušnjava
Christina Dodd Pravila zaobljube
Diana Gabaldon Kačji pastir v jantarju 2. del
Samantha James Grehi vikonta Sutherlanda
Christina Dodd Pravila privlačnosti
Gaelen Foley Moj vražji markiz
Linda Francis Lee Valček za Blue Belle
Lisa Kleypas Za vsako ceno
Sabrina Jeffries Komplet knjig Šola za dedinje




Nahajate se v kategoriji: / Kiroja / Zgodovinski romani
Judith McNaught Whitney, moja ljubljena

Judith McNaught Whitney, moja ljubljena
Večja slika Večja slika


Prevod dela: Whitney, my love           (prevedla: Alenka Perger)

Leto izdaje: 2012

Uživajte v tej čudoviti, razkošni in brezčasni ljubezenski pripovedi …

Judith McNaught, ena najbolj priljubljenih avtoric ljubezenskih romanov, se je do slave zavihtela s svojim izvrstnim prvencem Whitney, moja ljubljena. V pričujoči novi, posebni izdaji, ki ji je avtorica na koncu na novo dodala še nekaj poglavij in malce poglobila domače, ljube nam like, roman Whitney, moja ljubljena živi naprej kot ena od »najlepših ljubezenskih zgodb, ob kateri se lahko vedno znova zasanjamo«. (Romantic Times)

Pod temnim, lenobnim pogledom Claytona Westmorelanda, vojvode Claymorskega, je Whitney Stone iz predrzne divjakinje odrasla v prelepo, čutno mlado žensko. Po bleščečem družabnem uspehu v pariški visoki družbi se mladenka vrne domov v Anglijo, da bi osvojila srce Paula, svoje mladostniške simpatije … vendar jo obubožani oče obljubi v zakon čednemu in ošabnemu vojvodi. Ogorčena Whitney na vsakem koraku kljubuje svojemu novemu gospodu. A tudi ko jo njegova vroča strast posrka v vrtinec porajajočega se poželenja, se Whitney ne more – in noče – odpovedati svojim sanjam o popolni ljubezni.

Whitney, moja ljubljena je s čustvi nabita pripoved, ki nasmeje in spravi do solz ter na novo potrjuje, da je »Judith McNaught zares eno najboljših peres ljubezenskih romanov našega časa«. Affaire de Coeur


Pogled v knjigo:

ANGLIJA
Leto 1816

1. poglavje
Po luknjasti kolovozni poti je poskakovala in se zibala elegantna kočija, v njej pa se je lady Anne Gilbert z licem naslonila na soprogovo ramo in iz prsi se ji je izvil dolg, neučakan vzdih. »Še cela ura, preden prispeva, jaz pa že zdaj umiram od radovednosti. Spet in spet se sprašujem, kakšna je Whitney, zdaj ko je odrasla v dekle.«
Pogreznila se je v molk in odsotno strmela skozi okno kočije v bujno, valovito angleško pokrajino, posuto s škrlatnim naprstcem in rumenimi zlaticami, ter si v mislih poskušala naslikati nečakinjo, ki je ni videla že skorajda enajst let.
»Prikupna bo, po materi. In imela bo materin nasmeh, njeno milino in blago čud ...«
Lord Edward Gilbert je dvomeče pogledal ženo. »Blago čud?« je ponovil s šegavo nejevero. »V pismu njenega očeta pač ne piše tako.«
Lord Gilbert je bil kot diplomat na britanskem konzulatu v Parizu mojster namigovanja, izmikanja, namigovanja in spletkarjenja. Toda v osebnem življenju je raje izbiral osvežujočo možnost neolepšane resnice. »Naj ti osvežim spomin,« je rekel zdaj, potipal po žepu in izvlekel pismo Whitneyjinega očeta. Nataknil si je očala na nos in, ne meneč se za ženino kremženje, začel brati:
»'Whitneyjine manire so sramota, njeno vedenje vredno vse graje. Je trmoglava divjakinja, ki spravlja vse okoli sebe v obup, mene pa v zadrego. Rotim vaju, da jo odpeljeta s sabo v Pariz, kajti nadejam se, da bosta imela nemara vidva več uspeha s svojeglavo pobalinko, kot sem ga imel jaz.«
Edward se je zahahljal. »Pokaži mi, kje piše kaj o 'blagi čudi'.«
Žena ga je sitno pogledala. »Martin Stone je mrzel, brezčuten človek, ki ne bi prepoznal miline in dobrosrčnosti, pa če bi Whitney lezli iz ušes! Kar spomni se, kako jo je po pogrebu moje sestre nahrulil in poslal v njeno sobo.«
Edward je v ženini dvignjeni bradi prepoznal kljubovalnost in jo spravljivo objel okoli ramen. »Stone mi ni nič bolj pri srcu kakor tebi, ampak moraš priznati, da ga je najbrž malo vrglo iz tira, ko ga je po prezgodnji smrti mlade žene še hčerka pred petdesetimi ljudmi obtožila, da je zaprl njeno mater v zaboj.«
»Tedaj je imelo dekletce komaj pet let!« se ji je Anne goreče postavila v bran.
»Res je. A Martin je žaloval. In ni bilo to krivo, da jo je nagnal v sobo, če se prav spomnim. Zgodilo se je pozneje, ko smo se vsi zbrali v salonu in je deklica z nogo udarila ob tla in zagrozila, da nas bo vse prijavila bogu, če pri tisti priči ne izpustimo njene mame iz škatle.«
Anne se je nasmehnila. »Kakšna hrabrost, Edward! Za trenutek sem mislila, da ji bodo od razburjenja pegice kar skočile z noska. Priznaj: bila je sijajna, tudi ti si tako mislil!«
»Hm, ja,« je priznal nebogljeno. »Pravzaprav se mi je res zdela nemalo sijajna.«

Medtem ko je kočija Gilbertovih nezadržno drdrala proti Stonovemu posestvu, je na trati na južni strani hiše čakala gručica mladih in nestrpno pogledovala proti konjušnici sto metrov naprej. Drobna svetlolaska je pogladila svoje rožnato nabrano krilo in vzdihnila, pri čemer je pokazala zelo prikupno jamico v licu. »Kaj misliš, kaj namerava storiti Whitney?« je vprašala čednega mladeniča svetlih las, ki je stal ob njej.
Paul Sevarin je pogledal navzdol v široko razprte, modre oči Elizabeth Ashton in ji naklonil nasmeh, za katerega bi Whitney žrtvovala obe stopali. »Poskusi biti potrpežljiva, Elizabeth,« je rekel.
»Gotovo je, da nihče od nas ne bi mogel niti približno uganiti, kaj bo storila, Elizabeth,« je ujedljivo pripomnila Margaret Merryton. »Si pa lahko prepričana, da bo nespametno in nezaslišano.«
»Margaret, danes smo vsi Whitneyjini gostje,« jo je oštel Paul.
»Ne vem, zakaj jo braniš, Paul!« je hudobno zaklicala Margaret. »Whitney dela grozen škandal, ko takole teka za tabo, in to prav dobro veš!«
»Margaret!« je osorno odrezal Paul. »Dovolj, sem rekel.« Globoko in razdraženo je zajel sapo in se temačno namrščil v svoje sijoče škornje. Whitney je s tekanjem za njim res pritegovala pozornost in se smešila, in vse preklicano sosedstvo trideset kilometrov naokoli je čenčalo o tem!
Sprva ga je blago zabavalo, da je postal tarča hrepenečih pogledov in obožujočih nasmehov petnajstletnega dekleta, toda v zadnjem času ga je Whitney začela loviti z odločnostjo in taktično genialnostjo Napoleona Bonaparteja v dekliški podobi.
Če je odjezdil s svojega posestva, se je lahko zanesel na to, da bo nekje na poti do svojega cilja naletel nanjo. Bilo je, kakor da ima dekle izvidniško točko, s katere opazuje vsak njegov premik, in zdaj se mu njena otroška zatrapanost ni zdela več niti neškodljiva niti zabavna.
Pred tremi tedni mu je sledila v vaško krčmo. Medtem ko je premleval prijetno možnost, da bi sprejel zašepetano vabilo gostilničarjeve hčerke na zmenek na seniku, je dvignil pogled in zagledal dvoje znanih zelenih oči, ki so kukale skozi okno. Trdo je tlesknil vrček piva na mizo in odvihral pred krčmo, kjer jo je prijel za komolec, jo brez nadaljnjega posedel na konja ter osorno opomnil, da jo bo oče iskal, če je do večera ne bo domov.
Nato je odvihral nazaj v krčmo in naročil nov vrček piva, a ko se je gostilničarjeva hči s prsmi zapeljivo podrgnila ob njegovo roko, medtem ko mu je polnila vrček, se mu je pred očmi iznenada prikazala podoba, kako bi ležal prepletenih udov s tem bujnim golim dekletom, skozi kakšno drugo okno pa bi znova pokukalo dvoje zelenih oči. Na mizo iz skupaj zbitih desk je stresel dovolj kovancev, da je potolažil presenečeno in užaljeno dekle, nato pa odšel – in na poti domov spet srečal gospodično Stone!
Začenjal se je počutiti kakor preganjanec, čigar sleherni gib in premik skrbno opazujejo, in bil je pri koncu s potrpežljivostjo. Pa vendar, je razdraženo pomislil, zdajle stoji tukaj pod aprilskim soncem in iz vrag si ga vedi katerega razloga poskuša obvarovati Whitney pred grajo, ki si jo je krepko zaslužila!
Ljubko dekle, nekaj let mlajše od drugih v skupini, je pogledalo Paula. »Mislim, da bom šla pogledat, kaj zadržuje Whitney,« je rekla Emily Williams. Pohitela je čez trato in naprej ob belo pobarvani ograji, ki je tekla ob konjušnici. Odpahnila je velike dvojne dveri in se razgledala po širokem mračnem hodniku, vzdolž katerega so na obeh straneh stale vrste boksov. »Kje je gospodična Whitney?« je vprašala konjskega hlapčiča, ki je česal rjavca, kastrata.
»Tamle, gospodična.« Celo v polmraku je Emily videla, da je fant zardel, ko je pokimal proti vratom zraven sobe s sedli in drugo opremo.
Emily je zbegano pogledala zardelega hlapčiča in na rahlo potrkala na pokazana vrata, preden je vstopila. Ob prizoru, ki jo je pozdravil, je okamnela: dolge noge Whitney Allison Stone so bile oblečene v rjave hlače iz grobega blaga, ki so se pozornost vzbujajoče oprijemale njenih vitkih bokov, pri ozkem pasu pa jih je držala zvezana vrvica. Nad jahalnimi hlačami je nosila tanko kombinežo.
»Menda ja ne misliš takšna iti ven?« je Emily zajela sapo.
Whitney je čez ramo hudomušno pogledala zgroženo prijateljico. »Seveda ne. Še srajco si bom oblekla.«
»T-toda zakaj?« je obupano vprašala Emily.
»Ker se ne bi spodobilo, da bi se v javnosti pojavila samo v kombineži, goska,« je vedro odgovorila Whitney, s kljukice vzela čisto srajco konjskega hlapca in vtaknila roke v rokave.
»S-spodobilo? Spodobilo?« se je zaletelo Emily. »Da nosiš moške hlače, se niti v sanjah ne spodobi, in to dobro veš!«
»Drži. Vendar pa ne morem brez sedla jezditi konja in tvegati, da mi dvigne krilo čez glavo, ne?« je lahkotno ugovarjala Whitney, medtem ko si je zvijala dolge, neukrotljive lase v figo, ki jo je nato pritrdila na teme.
»Brez sedla boš jezdila? Saj ti ne more priti na misel, da bi jezdila okobal – tvoj oče se ti bo odpovedal, če boš še enkrat storila to!«
»Ne bom jezdila okobal. Čeprav mi ne gre v glavo,« se je zahihitala Whitney, »zakaj je moškim dovoljeno, da zajahajo konja, medtem ko moramo me, ki naj bi bile šibkejši spol, postrani viseti z njega in pobožno moliti za preživetje.«
Emily se ni pustila zamotiti. »Kaj pa si se potem namenila storiti?«
»Kako radovedna mlada dama ste, gospodična Williams, doslej tega sploh nisem vedela,« se je pošalila Whitney. »A če odgovorim na vaše vprašanje, jezdila bom stoje na konjskem hrbtu. To sem videla na sejmu in vse odtlej sem vadila. In ko bo Paul videl, kako dobro mi gre, bo ...«
»Bo mislil, da se ti je zmešalo, Whitney Stone! Mislil bo, da ne premoreš niti kančka zdrave pameti in spodobnosti in da je to nova pogruntavščina, s katero poskušaš pritegniti njegovo pozornost!« Ko je videla, da je prijateljica samo trmasto dvignila brado, je Emily zabrenkala na drugo struno. »Whitney, prosim, pomisli na očeta. Kaj bo rekel, ko bo izvedel?«
Whitney je oklevala, čuteč moč očetovega nepremičnega, hladnega pogleda, kakor da jo v tem trenutku prebada z njim. Globoko je vdihnila in nato počasi izdihnila, ko je skozi okence pogledala gručo, ki je čakala na trati.
Utrujeno je rekla: »Oče bo kakor vselej rekel, da sem ga razočarala, da sem v sramoto njemu in materinemu spominu, in da je vesel, da je bilo materi prihranjeno, da bi videla, kakšna sem postala. Nato mi bo pol ure hvalil Elizabeth Ashton, ki da je popolna dama, in mi govoril, da bi se morala zgledovati po njej.«
»No, če bi res rada naredila vtis na Paula, bi lahko poskusila ...«
Whitney je od nemočne jeze stisnila dlani v pesti. »Saj sem se trudila, da bi ji bila podobna! Nosim te odvratne nabrane oblekice, v katerih se počutim kakor pastelna gora, vadila sem, kako več ur zdržema molčati, in plahutala s trepalnicami, dokler si nisem izmučila vek!«
Emily se je ugriznila v ustnico, da bi skrila smehljaj ob prijateljičinem nelaskavem opisu zadržanih manir Elizabeth Ashton, nato pa vzdihnila. »Grem povedat drugim, da boš vsak čas prišla ven.«
Prihod Whitney na trato, ko je povedla konja h gledalcem, sta pozdravila zgroženo zajemanje sape in prezirljiv, pridušen smeh. »Padla bo,« je napovedalo neko dekle, »če je bog ne bo že pred tem pokosil, ker nosi moške hlače.«
Whitney je potlačila vzgib, da bi ji zabrusila kaj ujedljivega, in raje z vzvišenim prezirom dvignila brado, nato pa skrivoma pogledala Paula. Njegov čedni obraz se je napel od neodobravanja, ko je s pogledom preletel njena bosa stopala, noge v moških hlačah in obraz. Ob njegovem očitnem nezadovoljstvu so se je polotili pomisleki, vendar se je kljub temu odločno zavihtela na hrbet čakajočega konja.
Kastrat se je pognal v izurjen drnec, medtem pa se je Whitney počasi dvigala, najprej je počepnila in za boljše ravnotežje iztegnila roke, nato pa se je počasi vzravnala v stoječi položaj. Okoli in okoli je jezdila, in čeprav se je ves čas na smrt bala, da bo padla in se osmešila, ji je uspelo, da je bila navzven videti spretna in elegantna.
Ko je končala četrti krog, je obrnila oči k obrazom, ki so bežali mimo na njeni levi, in videla zaprepadene in posmehljive poglede, medtem ko je iskala obličje, ki je bilo zanjo edino pomembno. Paul je bil deloma skrit v senci drevesa in Elizabeth Ashton se ga je oklepala pod roko, a ko je Whitney jezdila mimo, je videla nasmešek, ki mu je počasi, nehote dvignil kotiček ust, in v njenem srcu je kakor razvita zastava zaplapolalo zmagoslavje. Ko je v peto prišla naokoli, se ji je Paul že na široko režal. Whitney je navdalo vzhičenje in nenadoma je bilo vse vredno truda, ti zadnji tedni vaje, razbolelih mišic ter modric.

V drugem nadstropju je ob oknu salona, ki je gledalo na južno trato, Martin Stone srepel v svojo nastopajočo hčerko. Za njegovim hrbtom je glavni služabnik oznanil prihod lorda in lady Gilbert. Martin je svakinjo in njenega moža pozdravil s stisnjeno čeljustjo in kratkim kimljajem, saj je bil preveč besen na hčerko, da bi mogel govoriti.
»Lepo te je videti po vseh teh letih, Martin,« se je vljudno zlagala lady Anne. Ko je še naprej v ledeni tišini molčal, je nadaljevala: »Kje je Whitney? Tako nestrpno že čakava, da jo vidiva.«
Martin je končno prišel do glasu. »Da jo vidita?« je divje ponovil. »Madame, ni ti treba drugega kakor pogledati skozi okno.« Anne je nerazumevajoče ubogala. Spodaj na trati je stala gruča mladih ljudi in opazovala slokega fantiča, ki je sijajno lovil ravnotežje na konju v drncu. »Kako spreten mladenič,« ga je pohvalila lady Anne in se nasmehnila.
Preprosta pripomba je pognala Martina Stona iz okamnelega besa v vročično delovanje, saj se je zavrtel na peti in odkorakal k vratom. »Če bi rada spoznala svojo nečakinjo, pridita z mano. Lahko pa vama prihranim ponižanje in jo pripeljem semle k vama.«





www.kiroja.si - vse pravice pridržane. Izdelava in gostovanje spletnih strani www.strani.com