Stephanie Laurens Vse o strasti Kiroja - spletna knjigarna


E-NOVICE

Vpišite vaš epoštni naslov:
Naročite se na epoštne novičke in bodite redno obveščeni o vseh novostih, akcijah in popustih.
Knjige v tej kategoriji:
Kathleen McGowan Pričakovana
Jacquie D'Alessandro Polnočna ura
Kathleen McGowan Knjiga ljubezni
Stephanie Laurens Vragova nevesta
Jacquie D'Alessandro Polnočna priznanja
Stephanie Laurens Lahkoživčeva obljuba
Jacquie D'Alessandro Polnočno zapeljevanje
Stephanie Laurens Škandalova nevesta
Diana Gabaldon Tujka 1. del
Diana Gabaldon Tujka 2. del
Stephanie Laurens Zapeljivčeva ponudba
Stephanie Laurens Skrivna ljubezen
Julia London Knjiga škandalov
Lisa Kleypas Skrivnosti poletne noči
Julia London Škandal na Višavju
Stephanie Laurens Vse o ljubezni
Lisa Kleypas Jesenska vročica
Stephanie Laurens Tihotapčeva prevara
Judith McNaught Kraljestvo sanj
Rosemary Rogers Drzna strast
Lisa Kleypas Zimska romanca
Stephanie Laurens Izbrana dama
Jacquie D'Alessandro Samska dedinja
Stephanie Laurens Obljuba v poljubu
Stephanie Laurens Neke divje noči
Rosemary Rogers Škandalozna prevara
Jacquie D'Alessandro Uročeni vikont
Rosemary Rogers V okovih ljubezni
Lisa Kleypas Spomladanski škandal
Jacquie D'Alessandro Polnočne skušnjave
Stephanie Laurens Kavalirjeva čast
Stephanie Laurens Nekega norega jutra
Linda Francis Lee Smaragdni dež
Christina Dodd Pravila predaje
Kathleen E. Woodiwiss Plamen in cvet
Kathleen McGowan Princ poezije
Linda Francis Lee Škrlatne čipke
Diana Gabaldon Kačji pastir v jantarju 1. del
Connie Brockway Zapeljiva skušnjava
Judith McNaught Whitney, moja ljubljena
Christina Dodd Pravila zaobljube
Diana Gabaldon Kačji pastir v jantarju 2. del
Samantha James Grehi vikonta Sutherlanda
Christina Dodd Pravila privlačnosti
Gaelen Foley Moj vražji markiz
Linda Francis Lee Valček za Blue Belle
Lisa Kleypas Za vsako ceno
Sabrina Jeffries Komplet knjig Šola za dedinje




Nahajate se v kategoriji: / Kiroja / Zgodovinski romani
Stephanie Laurens Vse o strasti

Stephanie Laurens Vse o strasti
Večja slika Večja slika


Prevod dela:  ALL ABOUT PASSION        (Prevedla: Neža Kralj)

Leto izdaje: 2011

 Gyles Rawlings se odloči, da bo vzel usodo v svoje roke. Poročil se bo z uglajeno damo, ki mu bo rojevala sinove in spregledala njegove skoke čez plot. Zdi se, da Francesca ustreza vsem njegovim zahtevam. Za skoke čez plot pa je že srečal lepo in drzno sireno, ki bo zaradi svojega ognjevitega značaja imenitna ljubica.

 

Toda pred oltarjem Gyles odkrije, da je njegova žena drzna zapeljivka iz njegovih najbolj skrivnih sanj. Dolgo se je bal, da bo našel strast in ljubezen v eni ženski. Toda ko se mu svet obrne na glavo, si Gyles obsedeno želi osvojiti samo nekaj, na kar ni prej niti pomislil: srce svoje žene.


Pogled v knjigo:

 

London

Avgust 1820

»Dober večer, milord. Vaš stric je prišel. Čaka vas v knjižnici.«

Gyles Frederick Rawlings, peti grof Chillingworth, si je nehal slačiti plašč. Nato je skomignil z rameni in prepustil težko oblačilo čakajočemu strežaju. »Tako?«

»Če sem ga prav razumel, se bo lord Walpole kmalu vrnil na lambournski grad. Zanima ga, ali imate kakšno sporočilo za grofovo vdovo.«

»Torej bi rad slišal zadnje govorice, saj ve, da brez njih ne sme pred mamo in teto,« je zamrmral Gyles in si popravil zapestnike.

»Seveda, milord. Poleg tega se je prej oglasil tudi gospod Waring. Ko sem mu zatrdil, da boste zvečer doma, je obljubil, da se bo vrnil, takoj ko boste želeli.«

»Hvala, Irving.« Gyles je stopil v svojo vežo. Za njim je nevidni služabnik tiho zaprl vhodna vrata. Obstal je sredi zeleno-belih ploščic in se ozrl nazaj k Irvingu, ki je potrpežljivo čakal v črni strežajski suknji. »Pokličite Waringa.« Gyles je odšel po hodniku. »Pošljite ponj kočijo in služabnika, saj je že pozno.«

»Takoj, milord.«

Drug izurjeni služabnik mu je odprl vrata knjižnice. Gyles je vstopil in vrata so se zaprla za njim.

Njegov stric Horace Walpole je sedel na blazinjaku z iztegnjenimi nogami in napol praznim balonastim kozarcem s konjakom. Odprl je eno in še drugo oko ter se vzravnal. »Pa si le prišel, dečko. Bal sem se, da se bom moral vrniti brez novic. Ravno sem tuhtal, kakšno izmišljotino bi jima lahko napletel.«

Gyles je stopil k stojalu s steklenicami. »Mislim, da lahko prizanesem vaši domišljiji. Kmalu se bo oglasil Waring.«

»Tvoj novi poslovni družabnik?«

Gyles je pokimal. S kozarcem v roki je stopil k najljubšemu naslanjaču in se pogreznil v udobne usnjene blazine. »Neko zadevo preverja.«

»Oh? Kakšno zadevo?«

»S kom naj se poročim.«

Horace je ostrmel in se vzravnal. »Pri moji veri! Torej misliš resno?«

»O poroki se ne bi nikoli šalil.«

»To je pa lepo slišati.« Horace je naredil pošten požirek konjaka. »Henni je rekla, da razmišljaš o tem, vendar ji nisem verjel. Vsaj do zdaj ne.«

Gyles se mu je suho nasmehnil. Horace je bil njegov varuh, odkar mu je umrl oče pri sedmih letih. Horace ga je torej vodil skozi otroštvo in mladost. Toda očitno ga je lahko še vedno presenetil. Njegova teta Henrietta, ki so jo vsi klicali Henni, pa je bila povsem druga pesem. Očitno je nagonsko vedela, o čem razmišlja, ko je šlo za pomembne zadeve, čeprav je bil v Londonu, ona pa v njegovi rezidenci v Berkshiru. Tudi svoji materi, ki je prav tako živela na lambournskem gradu, je bil že dolgo hvaležen, ker je zadržala svoje domneve zase. »Zame je poroka bolj ali manj neizbežna.«

»Seveda,« se je strinjal Horace. »Nihče od nas ne bi prenesel, če bi te nasledil Osbert, še najmanj pa on sam.«

»O tem me redno obvešča tudi stara teta Millicent.« Gyles je pokimal proti veliki pisalni mizi v sobi. »Vidite tisto debelo pismo? V njem spet zahteva, da izpolnim dolžnost do družine, si izberem primerno dekle in se čim hitreje poročim. Vsak teden

prejmem enega. Nikoli mi ne pozabi pisati.«

Horace se je skremžil.

»Poleg tega me Osbert ob vsakem srečanju gleda kot svojega edinega rešitelja.«

»No, saj si njegova edina rešitev. Če se ne poročiš in ne spočneš dediča, bo to doletelo njega. Človek bi se kar zjokal ob misli, da bi lahko Osbert podedoval grofovski naslov.« Horace je izpil kozarec. »Vseeno si ne bi mislil, da te bosta stara Millicent in Osbert prignala pred oltar.«

»Bog ne daj! Toda vam in Henni moram priznati, da se nameravam kmalu poročiti, vendar po svoji volji. Navsezadnje mi je že petintrideset let. Če bom odlašal z neizbežnim, bo samo še bolj boleče. Že tako se bom težko privadil zakonu.« Vstal je in mu pomolil roko.

Horace se je skremžil in mu izročil kozarec. »Zakon je vražja reč. Verjemi mi na besedo. Si prepričan, da te niso spodbudile vse poroke pri Cynsterjevih?«

»Ravno danes sem bil pri njih v Somershamu. Družinsko slavje je bilo posvečeno novim ženam in otrokom. Na lastne oči sem se lahko prepričal, da imate še kako prav.«

Napolnil jima je kozarca in skušal odriniti misel na zadnjo peklensko spletko svojega starega prijatelja Vraga Cynsterja.

»Vrag in drugi Cynsterjevi so me izvolili za častnega člana njihove družine.« Obrnil se je od stojala s steklenicami, podal Horaceu kozarec s pijačo in spet sedel. »Poudaril sem, da smo si sicer podobni po značaju, vendar nisem in nikoli ne bom pravi Cynster.«

Ne bo se poročil iz ljubezni. Vragu je že leta zagotavljal, da ne bo delil iste usode kot Cynsterjevi. Vsi Cynsterjevi so namreč po legendarno uspešnem slovesu lahkoživcev neizbežno podlegli ljubezni in pristali v naročju izbrane dame. V skupini, ki so jo vsi poznali kot Bar Cynster, jih je bilo šest, zdaj pa so se vsi z vsem srcem in dušo posvečali ženam in potomcem. Če je kdaj začutil kanček zavisti, je čustvo zakopal globoko vase. Takšna cena se mu je zdela previsoka in si je ni mogel privoščiti.

Horace je prhnil. »Cynsterjevi slovijo po porokah iz ljubezni. Očitno je to postala najnovejša modna muha. Toda verjemi mi, da tudi dogovorjene poroke niso tako slaba zamisel.«

»Misli mi berete. V začetku poletja sem Waringu naročil, naj poišče kandidatke s primernimi lastnostmi za grofico.«

»S primernimi lastnostmi?«

»Če se ne bom poročil iz ljubezni, se lahko zaradi česa drugega. « Želel je najti dober razlog za svojo izbiro, da se njegova izbranka ne bi predajala utvaram, zakaj si je izbral prav njo. »Naročil sem mu, da mora biti moja bodoča grofi ca lepo vzgojena, ubogljiva, uglajena, olikana in omikana.« Želel si je damo, ki mu bo stala ob strani in ga pustila pri miru, oziroma pohlevno ženo, ki mu bo rodila otroke in čim manj motila njegovo življenje.

Srknil je požirek konjaka. »Poleg tega sem Waringa prosil, naj izsledi trenutnega lastnika posestva Gatting.«

Horace je razumevajoče pokimal. Gattingovina je bila nekoč del lambournske posesti. Brez nje je bila grofovska rezidenca kot kolač, ki mu manjka kos. Že Gylesov oče in ded sta si prizadevala pridobiti to zemljo nazaj.

»Waring je odkril, da je posestvo prešlo na nekega oddaljenega sorodnika. Ob smrti ga je zapustil hčeri, ki je trenutno godna za možitev. Očitno je Waring kaj izvedel o omenjeni hčeri.«

»Torej je godna za možitev?«

Gyles je pokimal, ko se je oglasil zvonec v veži in odmeval po hiši. Takoj nato so se odprla vrata knjižnice.

»Gospod Waring, milord.«

»Hvala, Irving.«

V sobo je vstopil čokat moški na začetku tridesetih let z okroglim obrazom in kratko pristriženimi lasmi. Gyles mu je pomignil, naj mu sede nasproti. »Lorda Walpola že poznate? Bi kaj popili?«

»Ne, hvala! Ni treba, milord.« Waring je pokimal Horaceu in sedel z usnjeno torbo na kolenih. »Vem, da se vam mudi, zato sem vam pustil sporočilo.«

»Seveda. Očitno imate novico zame.«

»Tako je.« Waring si je nataknil naočnike na nos in izvlekel pole papirja iz torbe. »Kot že vemo, je gospod živel v Italiji z družino. Očitno sta oba roditelja, Gerrard Rawlings in njegova žena Katrina, umrla skupaj. Njuna hči Francesca Hermiona Rawlings se je vrnila v Anglijo ter se pridružila stricu in varuhu, siru Charlesu Rawlingsu, v Hampshiru.«

»Kolikor se spominjam, sta Charles in Gerrard sinova Francisa Rawlingsa, kajne?« je vprašal Gyles in počasi vrtel kozarec s konjakom.

Waring je prelistal med papirji in pokimal. »Tako je. Francis Rawlings je ded omenjene dame.«

»Francesca Hermiona Rawlings.« Gyles je razmišljal. »Kaj pa ste izvedeli o dami sami?«

»O tem je bilo laže poizvedovati, kot sem pričakoval. Družina je imela veliko obiskov. Poznali so jih vsi člani visoke družbe, ki so potovali po severni Italiji. O dami so mi pripovedovale lady Kenilworth, gospa Foxmartin, lady Lucas in grofica Morpleth.«

»In kaj pravijo?«

»Vse so jo opisovale kot čudovito mlado damo, prijetno in priljubljeno. Stari lady Kenilworth se je zdela zelo zabavna. Grofica pa pravi, da je mlada dama izjemno uglajena.«

»Kdo jo je opisal kot 'priljubljeno'?« je vprašal Horace.

»To so trdile vse … ali vsaj nekaj v tem smislu.« Waring je ošinil zapisane izjave in mu jih ponudil.

Gyles jih je vzel in preletel. »Vse izjave skupaj dokazujejo, da gre za 'vzor čednosti'.« Dvignil je obrvi. »Saj veste, kaj pravijo o podarjenem konju.« Poročila je predal Horaceu. »Kaj pa drugo?«

»Gospodična Rawlings je stara triindvajset let, vendar se uradno ali neuradno ni nikoli omenjalo njene poroke. Pravzaprav je omenjene dame že nekaj časa niso srečale. Čeprav je večina poznala tragično smrt njenih staršev in so vedele, da se je vrnila v Anglijo, je od tedaj niso več videle. Zdelo se mi je čudno, zato sem začel poizvedovati. Gospodična Rawlings živi pri stricu v dvorcu Rawlings blizu Lyndhursta, vendar nisem v prestolnici odkril nikogar, ki bi v zadnjih letih srečal mlado damo, njenega varuha ali katerega drugega člana gospodinjstva.«

Waring ga je pogledal. »Če želite, lahko pošljem tja nekoga, ki bi ocenil stanje na lastne oči in diskretno poizvedel.«

Gyles je razmišljal o njegovem predlogu, vendar ga je premagala nepotrpežljivost. Želel se je čim prej poročiti in pozabiti na zadevo. »Ne, sam se bom ukvarjal s tem.« Ošinil je Horacea in se mu cinično nasmehnil. »Včasih je tudi prednost, če si glava družine.«

Gyles je pohvalil Waringa za odlično opravljeno delo in ga pospremil v vežo. Horace jima je sledil. Odšel je takoj za Waringom in mu ob slovesu dejal, da se namerava naslednji dan vrniti na lambournski grad. Vhodna vrata so se zaprla. Gyles se je obrnil in se začel vzpenjati po širokih stopnicah.

V njegovem domu sta vladala nevsiljiva eleganca in starinsko razkošje, vendar je bila hiša prazna in hladna. Kljub njeni trdnosti in večni lepoti ji je primanjkovalo človeške topline. Ko se je z vrha ozrl na mogočno stopnišče, je sklenil, da je skrajni čas, da si poišče damo in popravi omenjeno pomanjkljivost.

Francesca Hermiona Rawlings je bila daleč pred drugimi kandidatkami, poleg tega pa si je resnično želel spet priti do Gattingovine. Čeprav so bile na seznamu še druge mlade dame, so bile odlike gospodične Rawlings daleč najboljše. Seveda bi se lahko vseeno izkazalo, da ni primerna, toda o tem bo razmišljal jutri.

Če je hotel vzeti usodo v svoje roke, se ni smel obirati.

 

*

 

Naslednje jutro se je odpeljal v Hampshire. V Lyndhurst je prispel zgodaj popoldne. Pri znaku za gostišče Pri lyndhurstskem grbu je zapeljal s ceste. Zahteval je sobo in prepustil serca v oskrbo svojemu lakaju Maxwellu. Izposodil si je krepkega rjavca in odjezdil v dvorec Rawlings.

Zgovorni krčmar mu je zaupal, da živi njegov oddaljeni sorodnik, sir Charles Rawlings, precej odmaknjeno v samoti New Foresta. Toda pot do dvorca sredi gozdov je bila dobra, vrata vanj pa odprta. V peketu rjavčevih kopit je prijezdil na peščeni privoz. Drevje se je razredčilo in pred njim se je odprl razgled na široko trato okrog hiše iz svetlo rdečih opek z zatrepi, zobčastimi nadzidki in s samotnim stolpičem. Čeprav nobeden od prizidkov ni bil nov ali iz zadnjega stoletja, je bil skromni dvorec dobro ohranjen.

Od starega kamnitega zidu pred hišo do trate okrog okrasnega jezera so se raztezale cvetlične grede. Med hišo in zidom je ležal vrt, za njim pa je rastlo okrasno grmičevje. Gyles je zategnil vajeti in se ustavil pred glavnim vhodom.

Zaslišal je stopinje. Razjahal je in predal vajeti hlapcu, ki je pritekel do njega. Povzpel se je po stopnicah in potrkal na vrata.

»Dober dan, gospod. Želite?«

Premeril je obilnega strežaja. »Grof Chillingworth. Prišel sem obiskat sira Charlesa Rawlingsa.«

Strežaj ni niti trznil. »Seveda, gospod – milord. Izvolite naprej. Siru Charlesu bom sporočil, da ste prišli.«

Pospremil ga je v sprejemnico in odšel po gospodarja. Gyles se je sprehajal po sobi in čutil še večjo nestrpnost, ker mu je uspelo prehiteti usodo. Kriv je bil seveda Vrag. Čeprav je bil samo častni Cynster, ni hotel izzivati sreče. Vrata so se odprla in Gyles se je obrnil. V sobo je vstopil gospod, ki bi bil lahko z enako vitko in visoko postavo ter rdečkasto rjavimi lasmi njegov starejši, blažji in bolj utrujeni dvojnik.

Čeprav ni še nikoli srečal sira Charlesa Rawlingsa, je v njem takoj prepoznal sorodnika.

»Chillingworth? Lepa reč!« Charles je pomežiknil. Opazil je njuno podobnost in pozabil na vprašanje, ki mu ga je hotel zastaviti. Za hip se je zmedel, nato pa spet zbral. »Dobrodošli, milord. Čemu ste nas obiskali?«

Gyles se je nasmehnil in mu povedal.





www.kiroja.si - vse pravice pridržane. Izdelava in gostovanje spletnih strani www.strani.com