Stephanie Laurens Vse o ljubezni Kiroja - spletna knjigarna


E-NOVICE

Vpišite vaš epoštni naslov:
Naročite se na epoštne novičke in bodite redno obveščeni o vseh novostih, akcijah in popustih.
Knjige v tej kategoriji:
Kathleen McGowan Pričakovana
Jacquie D'Alessandro Polnočna ura
Kathleen McGowan Knjiga ljubezni
Stephanie Laurens Vragova nevesta
Jacquie D'Alessandro Polnočna priznanja
Stephanie Laurens Lahkoživčeva obljuba
Jacquie D'Alessandro Polnočno zapeljevanje
Stephanie Laurens Škandalova nevesta
Diana Gabaldon Tujka 1. del
Diana Gabaldon Tujka 2. del
Stephanie Laurens Zapeljivčeva ponudba
Stephanie Laurens Skrivna ljubezen
Julia London Knjiga škandalov
Lisa Kleypas Skrivnosti poletne noči
Julia London Škandal na Višavju
Lisa Kleypas Jesenska vročica
Stephanie Laurens Tihotapčeva prevara
Judith McNaught Kraljestvo sanj
Stephanie Laurens Vse o strasti
Rosemary Rogers Drzna strast
Lisa Kleypas Zimska romanca
Stephanie Laurens Izbrana dama
Jacquie D'Alessandro Samska dedinja
Stephanie Laurens Obljuba v poljubu
Stephanie Laurens Neke divje noči
Rosemary Rogers Škandalozna prevara
Jacquie D'Alessandro Uročeni vikont
Rosemary Rogers V okovih ljubezni
Lisa Kleypas Spomladanski škandal
Jacquie D'Alessandro Polnočne skušnjave
Stephanie Laurens Kavalirjeva čast
Stephanie Laurens Nekega norega jutra
Linda Francis Lee Smaragdni dež
Christina Dodd Pravila predaje
Kathleen E. Woodiwiss Plamen in cvet
Kathleen McGowan Princ poezije
Linda Francis Lee Škrlatne čipke
Diana Gabaldon Kačji pastir v jantarju 1. del
Connie Brockway Zapeljiva skušnjava
Judith McNaught Whitney, moja ljubljena
Christina Dodd Pravila zaobljube
Diana Gabaldon Kačji pastir v jantarju 2. del
Samantha James Grehi vikonta Sutherlanda
Christina Dodd Pravila privlačnosti
Gaelen Foley Moj vražji markiz
Linda Francis Lee Valček za Blue Belle
Lisa Kleypas Za vsako ceno
Sabrina Jeffries Komplet knjig Šola za dedinje




Nahajate se v kategoriji: / Kiroja / Zgodovinski romani
Stephanie Laurens Vse o ljubezni

Stephanie Laurens Vse o ljubezni
Večja slika Večja slika


Prevod dela: ALL ABOUT LOVE     (prevedla: Neža Kralj)

 

Leto izdaje: 2011

 

Alasdair Cynster je prisegel, da ne bo nikoli podaril svojega srca, usoda pa ima drugačne načrte …

 

Alasdair Cynster, ki mu vsi pravijo Lucifer, pobegne na deželo pred samskimi damami iz visoke družbe, vendar svoji usodi ne more ubežati. V Devonu sreča Phyllido Tallent, svojeglavo, neodvisno in premožno lepotico, ki obudi vse njegove cynsterske veščine zapeljevanja. Lucifer skuša zatreti poželenje do nje in se izogniti zakonskemu jarmu. Toda usoda se poigra z njim in čaka ga največji izziv za Cynsterja – kako naj prepriča nevesto, ki se sploh noče poročiti.

 

Phyllida ima zaradi svoje lepote in pameti celo četico snubcev, vendar je nihče od njih ne mika tako kot Lucifer. Želi se naučiti vsega o ljubezni in čeprav se mu ne preda popolnoma, se zaveda, da se samo bedaki upirajo Cynsterju. Phyllida pa ni neumna.

 


Pogled v knjigo:

 

Junij 1820

Devon

Vzdržnost.

Beseda še zvenela ni prijetno.

Alasdair Reginald Cynster, ki mu niso kar tako pravili Lucifer, se je otresel misli in zaničljivo prhnil. Posvetil se je svojima plemenitima vrancema in zavil na ozko cesto, ki je vodila na jug proti obali. Cilj njegovega potovanja je bil Colyton.

Podeželje je cvetelo v zgodnjem, prijetnem poletju. Žito je valovalo v sapici. V višavah so švigale lastovice kot črne puščice na modrem nebu. Cesto je obdajala gosta živa meja, tako da je komaj videl čeznjo s kozla svojega dvokolesnika. Sicer pa na mirnem podeželju bogu za hrbtom ni bilo ničesar zanimivega.

Bil je sam s svojimi mislimi. Ko je vozil v počasnem in enakomernem ritmu po vijugasti cesti, je razmišljal o svoji zagati.

Čeprav bo pogrešal družbo določene vrste žensk, je raje trpel, kot da bi podlegel prekletstvu Cynsterjevih. S prekletstvom se ni smel šaliti. Zadelo je že pet njegovih najbližjih moških sorodnikov, ki so toliko let kraljevali v visoki družbi. Člani Bara Cynster so osvajali ženska srca po dolgem in počez, tako da so londonske dame izgubljale tla pod nogami in ostajale brez sape. Bili so drzni, vražji in nepremagljivi, dokler niso drug za drugim podlegli prekletstvu. Samo on je ostal svoboden, samski in nepoboljšljiv. Čeprav ni nasprotoval zakonski zvezi kot taki, je bila nesreča in poguba Cynsterjevih v tem, da so se poročali iz ljubezni.

Že ob misli na to ga je streslo. Nikoli ne bi sprejel ranljivosti, ki jo prinaša poroka iz ljubezni.

Včeraj je ista usoda doletela njegovega rodnega brata Gabriela. Tudi to je bil eden od dveh glavnih razlogov, zakaj se je želel zakopati v zakotje Devona.

Z Gabrielom sta si bila blizu vse življenje. Ločevalo ju je samo enajst mesecev. Poleg svojega starejšega brata je tako dobro poznal samo še njuno otroško prijateljico Alatejo Morwellan. Zdaj se je pisala Alateja Cynster. Včeraj se je poročila z Gabrielom.

Ob njuni poroki so se Luciferju odprle oči in spoznal je, kako močno in nepremagljivo je lahko prekletstvo. Ljubezen je zacvetela tudi na najbolj neverjetnih tleh. Prekletstvo je udarilo nepričakovano, neusmiljeno in silovito kljub vsem oviram. Gabrielu in Alateji je iskreno privoščil srečo, vendar ju ni nameraval posnemati.

Ne zdaj, ne nikoli.

Čemu bi se moral oženiti? Bi pridobil s poroko nekaj, česar še nima? Ženske in dame so mu ugajale. Rad se je spogledoval z njimi, osvajal bolj trmaste primerke in jih zvabil v posteljo. Rad jih je učil vsega, kar je vedel o vzajemnem užitku. To je bilo vse.

Zanimale so ga tudi druge stvari. Užival je v svobodi in v misli, da je sam svoj gospod. Rad je živel tako in tega ni želel spremeniti. Na vse kriplje se je skušal izogniti prekletstvu. Zlahka bi preživel brez ljubezni.

Torej se je izmuznil z Gabrielovega in Alatejinega poročnega slavja in odšel iz Londona. Odkar je Gabriel naznanil, da se bo poročil, je Lucifer postal glavna tarča samskih dam v visoki družbi. Odklonil je vsa povabila na zabave v poletnih rezidencah in se odpeljal k staršem v graščino Quiverstone v Somersetu. Služabnika Dodswella, ki je bil domačin, je pustil pri njegovi sestri in že zgodaj zjutraj oddrdral naprej po podeželski cesti na jug.

Na levi je zagledal tri koče. Stiskale so se med cesto in ožjim kolovozom, ki se je spuščal ob robu grebena. Ko je počasi zapeljal mimo koč in grebena, je zagledal vas Colyton. Ustavil je oba konja in se razgledal.

Skremžil se je. Prav je imel. Sodeč po tistem, kar je videl, v Colytonu že ne bo našel poročene dame, ki bi ustrezala njegovemu pikolovskemu okusu, in s katero bi se lahko pozabaval in rešil stalne potrebe, ki je mučila vse Cynsterjeve.

Torej se bo moral sprijazniti z vzdržnostjo.

Prijetna in prijazna vasica, pravi podeželski raj za slikarje, je bila zavita v mir in tišino pod poletnim soncem. Naprej na desni strani je bila vaška gmajna. Na vrhu je stala mogočna normanska cerkev, ki jo je obdajalo urejeno pokopališče. Za pokopališčem je tekla še ena pot in se verjetno združila z glavno cesto.

Glavna cesta je zavila na levo. Na obeh straneh so stale koče, ki so gledale proti gmajni. Preden je cesta izginila za ovinkom, ješe videl znak za gostišče. Bliže na gmajni je opazil ribnik z racami.

Ko sta vranca zaslišala gaganje, sta začela biti s kopiti in stresati z glavo.

Lucifer ju je umiril in se ozrl proti levi, k prvi hiši v vasi, ki jo je obdajal vrt. Na vhodu je bilo vklesano ime. Napel je oči.

Graščina Colyton. Njegov cilj.

Šlo je za čedno dvonadstropno georgijansko stavbo iz svetlega peščenjaka. Pročelje in vhod, ki sta gledala proti cesti, so krasile vrste dolgih obokanih oken. Graščino sta obdajala do pasu visok kamnit zid in velik vrt s cvetočimi rastlinami in vrtnicami.

Sredi vrta je na pol poti med glavnimi vrati in izhodom na cesto stal okrogel vodnjak. Na zadnji strani vrta je raslo več dreves in skrivalo hišo pred pogledi iz vasi.

Hišo je obkrožal peščeni privoz, ki je vodil do hleva sredi dreves. Med privozom in živo mejo se je raztezala trata, ki so jo tu in tam krasila stara senčnata drevesa. Grmovje je bilo nekoliko zaraščeno in je segalo skoraj do ceste, kjer je Lucifer ustavil svoj dvokolesnik. Skozi živo mejo je iz okrasnega ribnika ujel lesket vode.

Graščina Colyton je bila po videzu in položaju prebivališče premožnega gospoda. Tu je živel Horacij Welham. Prav zato si je Lucifer izbral Colyton za svoje začasno pribežališče.

Pred tremi dnevi je prejel Horacijevo pismo. Stari prijatelj, ki ga je navdušil za zbirateljstvo, mu je pisal, naj ga obišče v Colytonu takoj, ko bo utegnil. Ko je postal najbolj zaželeni samec v visoki družbi, je takoj utegnil. Izkoristil je priložnost in izginil iz družabnega vrtinca.

Včasih je obiskoval Horacija na njegovem domu v Lake Districtu.

Čeprav sta ostala tesna prijatelja, sta se v zadnjih treh letih, odkar se je Horacij preselil v Devon, srečevala samo na zbirateljskih dražbah po deželi in v Londonu. Tokrat je bil Lucifer prvič v Colytonu.

Vranca sta stresla z glavama. Vprežno jermenje je zažvenketalo. Lucifer se je vzravnal in popravil vajeti. Začutil je naraščajočo nestrpnost. Želel si je videti Horacija, mu seči v roko in uživati v njegovi učenjaški družbi. Ko je razmišljal o razlogu za Horacijevo vabilo, se je njegova neučakanost še povečala. Horacija je zanimalo Luciferjevo strokovno mnenje o predmetu, ki bi ga po njegovih besedah tako pritegnil, da bi začel zbirati še kaj drugega kot srebrnino in dragulje. Vso pot iz Somerseta je ugibal, za kakšen predmet bi lahko šlo, vendar ni prišel do pametnega zaključka.

Saj bo kmalu izvedel. Trznil je z vajetmi in pognal vranca. Spretno je švignil skozi visok kamniti vhod in zapeljal k hiši. Pesek je hreščal pod kolesi dvokolesnika in konjska kopita so udarjala v tla.

Nihče ni pritekel.

Napenjal je ušesa, vendar je slišal samo čivkanje ptic in brenčanje žuželk.

Nato se je spomnil, da je nedelja. Horacij in njegovi služabniki so bili gotovo v cerkvi. Ozrl se je po gmajni in videl, da so cerkvena vrata na široko odprta. Pogledal je h glavnim vratom graščine. Ta so bila priprta. Nekdo je vendarle bil doma. Zavezal je vajeti, skočil z voza in stopil po peščeni poti do vhoda. Vrt je žarel v poletnih barvah in pritegnil njegov pogled. Ob pogledu nanj so se v Luciferju zbudili davno pokopani spomini. Postal je pred vhodom in jih skušal natančneje opredeliti.

To je bil Marthin vrt.

Martha je bila Horacijeva pokojna žena. Bila je srce in duša njunega doma v Lake Districtu. Uživala je v vrtnarjenju. V vsakem vremenu je skušala ustvariti čudovite nasade, kot je bil ta. Lucifer je opazoval rastline. Posajene so bile podobno kot v vrtu v Lake Districtu. Toda Martha je bila že tri leta mrtva. Martha je bila razen matere in tet Luciferju bližje kot druge starejše ženske. V njegovem življenju je zasedala posebno mesto.

Pogosto je poslušal njene dobronamerne nauke, medtem ko se za materine pridige ni zmenil. Ker si nista bila v sorodu, je lažje slišal resnico iz njenih ust. Ravno njena smrt je povzročila, da je manj obiskoval Horacija na domu. Tam ga je preveč stvari spominjalo nanjo, zato je bil občutek skupne izgube še večji.

Ob pogledu na Marthin vrt v tem kraju ga je obšel nenavaden občutek, kot bi ga nevidna roka pocukala za rokav. Namrščil se je. Zdelo se mu je, da lahko sliši Martho, kako mu šepeta z nežnim, tihim glasom.

Sunkovito se je obrnil in stopil v preddverje. Vhodna vrata so bila priprta. Odprl jih je na stežaj. Veža je bila prazna.

»Pozdravljeni! Je kdo doma?«

Nihče mu ni odgovoril. Slišati je bilo samo brenčanje žuželk. Prestopil je prag in postal. Hiša je bila hladna, mirna in tiha. V ozračju je lebdelo pričakovanje. Namrščil se je in stopil naprej.

Njegovi koraki so odmevali po črno-belih ploščicah. Stopil je k prvim vratom na desni. Bila so široko odprta.

Še preden je prišel do njih, je zavohal kri. Po Waterlooju bi povsod prepoznal njen vonj. Dlačice na tilniku so se mu naježile. Upočasnil je korak.

Obstal je na pragu in strmel v telo, ki je ležalo v sobi le nekaj korakov od vrat.

Zmrazilo ga je. Po prvem pretresu je s pogledom premeril stari, zgubani obraz in košate bele lase pod čepico s cofkom. Mrtev moški je bil oblečen v dolgo belo spalno srajco. Čokate rame mu je ovijal pleten šal. Ležal je na hrbtu z roko, iztegnjeno od sebe. Bosa stopala so molela proti vratom in zdelo se je, kot bi spal v sprejemnici med starinskimi knjigami.

Toda ni spal in ni se zgrudil zaradi nenadne slabosti. Kri mu je še vedno tekla iz majhne ureznine na levi strani prsi tik pod srcem.

Lucifer je zajel sapo. »Horacij!«

Pokleknil je zraven njega. Zaman je iskal utrip na njegovem zapestju in vratu. Položil mu je roko na prsi in ugotovil, da je še topel. Starčeva lica so bila še vedno rahlo rdečkasta. Lucifer je sedel na pete.

Horacij je bil umorjen samo pred nekaj trenutki.

Počutil se je otrplo in odmaknjeno. Z delom možganov je zbiral podatke kot izkušeni konjeniški častnik, kar je nekoč bil. Ubil ga je en sam vbod v srce z orožjem, ki je bilo podobno bajonetu. Ni veliko krvavel, čisto malo. Nenavadno malo. Namrščil se je in preveril. Pod truplom je bilo krvi več. Horacij je obležal na trebuhu in obrnili so ga šele pozneje. Pod šalom je opazil nekaj bleščečega in začel je tipati. Prsti so se mu tresli, ko je izvlekel dolg, ozek nož za odpiranje pisem.

Zgrabil je za okrašeni ročaj. Preiskoval je bližnjo okolico, vendar ni opazil znakov boja. Preproga ni bila zgubana. Miza med truplom in preprogo je bila na svojem mestu.

Tiho je zaklel. Počutil se je, kot bi ga nekdo brcnil v trebuh. V spokojnem miru je bil umor Horacija še toliko bolj grozljiv. Zdel se je kot nočna mora, iz katere se ne more zbuditi. Globoka izguba ga je omrtvičila. Njegovo zgodnje pričakovanje je dobilo grenak priokus. Stisnil je ustnice in globoko zajel sapo.

Ni bil sam.

Takoj ko je zaznal tujo bližino, je zaslišal zvok. Nekaj je zabobnelo in podrsalo po tleh za njim.

Skočil je pokonci in zgrabil nož za odpiranje pisem. Nekaj težkega ga je udarilo po glavi.

Bolelo je kot vrag.

Obležal je na tleh. Najbrž se je zrušil kot pokošen, vendar se ni mogel spomniti, kdaj je padel. Ni vedel, ali je izgubil zavest in se takoj zavedel, ali je samo tako dolgo padal na tla. Z zadnjimi močmi je odprl veke. Za trenutek je zagledal Horacijev obraz in ga spet izgubil izpred oči. Z zaprtimi očmi je zadržal stok. Z malo sreče bo morilec mislil, da je nezavesten. Kar je bilo skoraj res. Pred očmi se mu je temnilo in bil je tik na tem, da omedli. Trmasto se je upiral črni temi.

Še vedno je držal nož, vendar je bila njegova desnica ujeta pod telesom. Ni se mogel premakniti. Telo mu je oklepala svinčena teža. Ni se mogel braniti. Prej bi moral pregledati sobo. Toda ob pogledu na mrtvega Horacija, ki je še vedno krvavel, je izgubil razsodnost. Prekleto!

Počutil se je nenavadno odmaknjenega, ko je čakal in se spraševal, ali ga bo morilec pokončal ali bo pobegnil. Nikogar ni slišal oditi, vendar se ni mogel zanašati na svoj sluh.

Kako dolgo že leži?





www.kiroja.si - vse pravice pridržane. Izdelava in gostovanje spletnih strani www.strani.com