Linda Francis Lee Valček za Blue Belle Kiroja - spletna knjigarna


E-NOVICE

Vpišite vaš epoštni naslov:
Naročite se na epoštne novičke in bodite redno obveščeni o vseh novostih, akcijah in popustih.
Knjige v tej kategoriji:
Laura Moore Spomni se me
Christina Dodd Pravila predaje
Christina Dodd Pravila privlačnosti
Christina Dodd Pravila zaobljube
Linda Francis Lee Smaragdni dež
Linda Francis Lee Škrlatne čipke
Connie Brockway Zapeljiva skušnjava
Diana Gabaldon Kačji pastir v jantarju 1. del
Diana Gabaldon Kačji pastir v jantarju 2. del
Diana Gabaldon Tujka 1. del
Diana Gabaldon Tujka 2. del
Gaelen Foley Moj vražji markiz
Jacquie D'Alessandro Polnočna priznanja
Jacquie D'Alessandro Polnočna ura
Jacquie D'Alessandro Polnočne skušnjave
Jacquie D'Alessandro Polnočno zapeljevanje
Jacquie D'Alessandro Samska dedinja
Jacquie D'Alessandro Uročeni vikont
Judith McNaught Kraljestvo sanj
Judith McNaught Whitney, moja ljubljena
Julia London Knjiga škandalov
Julia London Škandal na Višavju
Kathleen E. Woodiwiss Plamen in cvet
Kathleen McGowan Knjiga ljubezni
Kathleen McGowan Pričakovana
Kathleen McGowan Princ poezije
Lisa Kleypas Jesenska vročica
Lisa Kleypas Skrivnosti poletne noči
Lisa Kleypas Spomladanski škandal
Lisa Kleypas Zimska romanca
Rosemary Rogers Drzna strast
Rosemary Rogers Škandalozna prevara
Rosemary Rogers V okovih ljubezni
Samantha James Grehi vikonta Sutherlanda
Stephanie Laurens Izbrana dama
Stephanie Laurens Kavalirjeva čast
Stephanie Laurens Lahkoživčeva obljuba
Stephanie Laurens Neke divje noči
Stephanie Laurens Nekega norega jutra
Stephanie Laurens Obljuba v poljubu
Stephanie Laurens Skrivna ljubezen
Stephanie Laurens Škandalova nevesta
Stephanie Laurens Tihotapčeva prevara
Stephanie Laurens Vragova nevesta
Stephanie Laurens Vse o ljubezni
Stephanie Laurens Vse o strasti
Stephanie Laurens Zapeljivčeva ponudba
Laura Moore Nočno plavanje
Laura Moore Verjemi vame
Laura Moore Spravljaj me v težave
Sabrina Jeffries Komplet knjig Šola za dedinje




Nahajate se v kategoriji: / Kiroja
Linda Francis Lee Valček za Blue Belle

Linda Francis Lee Valček za Blue Belle
Večja slika Večja slika


Prevod dela: BLUE WALTZ                (prevedla: Lidija Kreft)

Leto izdaje: 2012

Zavrtela se je in se združila z melodijo. In čakala na plesalca, ki ni nikoli prišel …

Dostojni Bostončani so Braxtonovo vdovo na veliko opravljali. Govorili so, da nosi obleke, ki so brezupno iz mode …, da na zabave vabi služinčad … in da je blazna.

Stephen St. James je slišal govorice o novi sosedi. Toda nobena od njih ga ne pripravi na srečanje z vdovo, ki se skriva za steno. Izkaže se, da ni modra starka, temveč osupljiva lepotica.

V trenutku, ko Stephen uzre Belle, ga njene neverjetno modre oči začno preganjati. Ne glede na to, da je Belle v enem trenutku zapeljivka, v drugem pa popolna devica, je Stephen očaran nad njeno ljubkostjo – in njeno predrznostjo.

Toda preden jo osvoji, mora osvoboditi njeno srce, v katerem so zaklenjene skrivnosti iz njene preteklosti …


Pogled v knjigo:

 

Boston 1893

 

Spet so plesali. Čutila je.

Naslanjala se je na zid iz mavca, ki je bil hladen pod njenimi lici in trd pod ključnico in jo je mrazil skozi dolgo žametno obleko, ki se je tesno napenjala čez njene stegnjene roke.

Bližala se je zima. Gosti oblaki so prekrivali nebo in zakrivali svetlobo, dež je neusmiljeno udarjal ob okna. Neskončno dolgi dnevi so bili hladni in otožni. Do kosti so jo zmrazili. Bolelo je. Toda ponoči se je skozi zid slišala glasba, ki jo je grela kot ljubimec.

Stisnila se je k zidu in glavo počasi obrnila na drugo stran. Koščki že dolgo posušenega mavca, ki so bili za večno zamrznjeni v bledi, grobi relief, so se ji zažrli v kožo, medtem ko se je stiskala k zidu, da bi slišala glasbo, ki jo je pomirjala. Hrepenela je po tem, da bi se melodija globoko zažrla vanjo, da bi ji segla do duše. Da bi bila spet popolna.

Glavo je nagibala sem ter tja v ritmu valčka, ki ga je bilo slišati skozi zid, ki je ločeval njeno hišo od sosednje. Odrinila se je od zidu in se rahlo, zasanjano nasmehnila. Z rokami se je pogladila po žametni obleki in uživala v dotiku. To obleko je oboževala. Bila je prva stvar, ki jo je kupila, ko se je priselila v Boston.

Mehka svila njenega spodnjega perila ji je božala kožo, ko se je brezciljno premikala po sobi. Steznika nikoli ni nosila. Pravzaprav je bila, preden se je pred petimi meseci priselila v Boston in prvič obiskala šiviljo, popolnoma nevedna – sploh ni vedela, da ženske nosijo take stvari.

Glasba je postala glasnejša in vedela je, da je njen sosed, ne glede na mrzlo vreme, verjetno pa celo prav zaradi tega, odprl okna, morda celo francoska vrata. Saj so plesali.

Verjetno v parih. S prepletenimi rokami. Moški so ženske objeli čez pas. In s toplimi sapami božali razgreta lica. Velikokrat si je poskušala predstavljati, kako so oblečeni in kako so videti. Ali so imeli dolge ali kratke lase. Svetlo ali temno polt. Ali so bili srečni ali žalostni. Vsak večer si jih je drugače predstavljala. En večer so bili veličastni gospodje, ki so spremljali svoje popolne dame, oblečene v steznike in opornice; naslednji pa divji pobožnjakarji, ki so se jih odrekli njihovi puritanski sosedje, ker so izvajali nekakšen poganski ritualni ples. Ta misel jo je vedno zabavala. Ruta okrog ledij in peresa so se ji zdela veliko bolj mikavna kot popolnost in dostojnost.

Melodija je bila čedalje hitrejša. Približeval se je del, ki ji je bil najbolj pri srcu – tisti del, ko si je dovolila zaplesati počasi, previdno. Vadila je. Vedno je vadila. Vadila bo, dokler ne bo prišel.

Njeno srce je razburjeno udarjalo v pričakovanju. Ne bo več dolgo – vsaj tako si je govorila, odkar je prispela v Boston.

Toda kaj, če ga ne bo? Misel jo je žgala, počutila se je prazno in osamljeno. Preplavili so jo dvomi in poskušali zapolniti praznino. Potem pa je glasba dosegla vrhunec in zasenčila njene misli ter jo rešila. Rahlo se je priklonila veliki stenski uri, ki je stala ob steni, in začela plesati. Ob glasbi.

Previdno. Počasi. Vadila je.

Priklonila se je in se zazibala, njena dolga krila so pometala po tleh. Vrtljaj, vrtljaj, okrog in okrog. Njeni gibi niso bili tako hitri in popolni, kot si je želela, da bi bili. Toda glasba je kljub temu zvenela milo in presenetljivo sladko, ko je pronicala skozi stene zidu in plavala po hladnem poznojesenskem zraku. In jo grela.

Vsaj nekaj časa.

»Nekega dne te bom odpeljal v Boston, moja Blue …«

Spomnila se je teh besed, ki so v trenutku ustavile njeno vrtenje, kakor da bi jo prijele nevidne roke. Nemudoma jo je brezobzirno preplavil obup, tako kot vedno. Zaprla je oči in globoko zavzdihnila.

Zazdelo se ji je, da je glasba zdaj glasnejša, manj sladka.

Ozrla se je po sobi in iskala zatočišče. Strop je bil visok, tla lesena, oken veliko. Čez dan je lahko videla svet in nebesa ponoči. Že pred veliko leti je odkrila, da drugače niti ne zna živeti.

V trenutku, ko je videla meščansko hišo, je vedela, da je popolna. Ni ji bilo mar, da je bila očitno le ozek, visok del nekoč velikanske meščanske hiše, ki so jo razdelili na dva dela. Nobena druga ji ni bila po volji. To je tudi povedala odvetniku, ki ga je najela, da je dal lastniku ponudbo. Ko je ugovarjal, da nepremičnina ni na prodaj, se ni dala prepričati.

V morju črne in rjave barve je strmela v lepo okrašena modra vrata in se zatrdno odločila, da bo hiša njena. Ne glede na ceno.

»Plesala bova, deklica moja, na valentinovo …«

Zatrepetala je. Besede so jo presenetile in zapolnile vsak kotiček in špranjo ter izrinile vse ostale misli.

»Ne!« je vztrajala, pogledala gor in se osredotočila na line in kokile.

»… v največjih plesnih dvoranah …«

Oči so ji odtavale na rebrasti les vratnega okvirja in izrezljane stebre. Ni se hotela spominjati. Ne sedaj – ne nikoli.

Hotela je, da prispe in izpolni, kar ji je obljubil. In tudi bo, si je rekla in s prsti nenehno drsela po svoji žametni obleki.

Vse je bilo popolno. Vse, kar je hotel, ga je čakalo v meščanski hiši na ulici Arlington. Vse je bilo pripravljeno.

»Pod lestenci z velikimi kristalnimi kapljami …«

Stopila je nazaj k steni, in medtem ko je iskala glasbo, iskala odrešitev, ki ji jo je ponujala, se je njen togi, usnjeni čevelj zataknil na aubussonski preprogi.

»Vsak človek v plesni dvorani se bo ustavil in z začudenjem strmel v tvojo lepoto …«

»Ne!« Z rokami si je prekrila ušesa in poskušala ustaviti besede, ki so ji nenehno odzvanjale v mislih. Okrog in okrog. V ritmu glasbe.

»Z lasmi, ki so podobni valovom kremaste temne čokolade …«

Začela si je brundati.

»… in skoraj boleče modrimi očmi …«

Njeno brundanje je postajalo glasnejše.

»... v obleki iz svetlo vijoličaste svile …«

»… s kilometri najboljših, nabranih spodnjih kril in s cvetlicami v laseh,« je zašepetala sobi in dokončala stare, znane besede, kakor pesnitev, ki jo je vedela na pamet.

Začela se je obotavljati, moč, ki jo je potrebovala, da bi se še naprej bojevala, se je skrčila pod navalom spominov – drobcev, le delčkov spomina. Poražena se je naslonila na zid.

Pridušena glasba je še naprej igrala in se je tako močno oklenila, da se ji je zavrtelo. Oči je imela tesno zaprte, čuden, potlačen krik je zadonel globoko v njenem grlu in počasi, rahlo je začela obračati glavo.

»Toda ti boš plesala z menoj, moja ljuba Blue Belle, in se po plesišču vrtela elegantno kot kraljica …«

»Lažnivec!« je zaklicala in pobrala palico, ki je bila na tleh ob njenih nogah, in z njo začela treskati po steni ravno tam, kjer se je pred nekaj trenutki previdno, hrepeneče naslanjala z licem.

»Tiho bodite, norci!« je zakričala in treskala po steni. »Takoj utihnite!«

Glasba je nenadoma neubrano utihnila. Violine in čelo so nehali slediti notam na različnih mestih. Plesalci so se ustavili med vrtenjem. Smeh se je spremenil v pridušeno mrmranje.

»Videti je, da ima vaša nova soseda, stara Braxtonova vdova, svojih pet minut, kajne?« je vprašal mlad gospodič in se zahihital.

»Tako je videti, Lewis.« Adam St. James je počasi odkimal in strmel v steno, ki je razmejevala sobi. Na čelo mu je lenobno padel koder svetlih las, ki mu je skoraj segel v ozke, modre oči, ki so veliko bolj nakazovale, da je pravi pripadnik bostonske visoke družbe, kot bi lahko to potrdil njegov rodovnik.

Stežka se je zadržal, da ni povesil glave in razočarano zavzdihnil. Dobri bog, le kaj je storil? se je že ničkolikokrat potrto spraševal. Le zakaj je popustil majhnemu odvetniku z očmi kakor grah in tisti ženski prodal svoj dom? Toda on ni bil človek, ki bi se dolgo utapljal v obžalovanju. Kar je bilo, je bilo. Sedaj ni mogel ničesar več storiti. Hvala bogu, da se je lahko preselil sem, čeprav je dvomil, da bo lahko še dolgo ostal.

Čez nekaj trenutkov si je s čela popravil pobegli koder las in se obrnil nazaj k svojim gostom. Prezirljivo se je zarežal in dvignil kozarec, da bi nazdravil. »Na Braxtonovo vdovo. Naj ji njen mirni značaj prinese le srečo in veselje.«

»In na to, da bi slabše slišala!«

Veseljaki so nazdravljali in pili velike količine najboljšega francoskega šampanjca. Glasbeniki so pospravili glasbila, vedoč, da nocoj nihče več ne bo plesal.

K Adamu je prihitela ženska, oblečena v obleko iz grobe svile, okrašeno s čipkami, številni dragulji, s katerimi je bila okrašena, so se bleščali pod kristalnim lestencem. »In kaj vam reče potem?«

Adamove modre oči so se, medtem ko je preučeval svojo gostjo, veselo svetile. Sveže bogastvo, so jo klicali nekateri.

In preponosna je bila, je bil prepričan, da bi odgovorila, saj so jo ničkolikokrat slišali reči, da so puritanci prišli predaleč, da bi le postavili trgovine in oponašali navade dežele, iz katere so komaj živi pobegnili. Adam se je strinjal z njo. »Nič, Clarisse, nič ne reče,« je preprosto odgovoril in se hotel obrniti stran.

»Nič?« je vzkliknila in ga ujela za roko.

Adam je pogledal majhno, z dragulji okrašeno roko, ki je bila na rokavu njegovega črnega suknjiča videti neverjetno bleda. Ni bilo dvoma o tem, da je bila Clarisse lepa, in kar je še pomembneje, dokaj bogata. Za en kratek trenutek je pomislil, da bi pristal na njeno ponudbo in se poročil z njo. Ona bi pridobila njegovo ime. On bi se okoristil z njenim denarjem. To bi bila poštena kupčija.

Zagotovo bi rešila veliko njegovih težav. Toda kot vedno, tega ni mogel storiti. Ni si mogel predstavljati življenja, kakršnega bi moral živeti z nekom, kot je Clarisse Webster.

»Hočete reči, da zvečer tolče po steni, naslednjega dne pa vas ignorira?« je vztrajala.

Nekdo je zagnal gramofon; vir glasbe, ki ni bil tako bogat in barvit kot orkester, niti tako glasen, da bi razjezil slovito Braxtonovo vdovo.

»Ignorira?« Adam je pogledal proti steni. »Morda, morda ne. Ne vem. Nikoli še nisem govoril z njo.«

Nekaj gostov je glasno izrazilo dvome. Nekaj jih je izgubilo zanimanje za pogovor, zato so začeli plesati po zloščenem parketu.

»Kako je to mogoče?« je vprašal nizek možak po imenu William Henry.

»Saj ste ji prodali svoj dom, zaboga!« je dodal Lewis.

»Kako je mogoče, da še nikoli niste govorili z njo?«

»In sedaj, ko ste se vselili v to hišo, sta že skoraj tri mesece soseda.«

Adam je pogledal svoje goste, njegov pogled se je dalj časa zadržal na tistih, ki so plesali, in krajši čas na tistih, ki so ga utrujali z vprašanji. »Trije meseci ali vse življenje, nisem je ne srečal ne videl, če pa sem, nisem vedel, da je to ona. Ženska je zavrnila vse poskuse dobrih sosedskih odnosov in me ni sprejela, ko sem se šel opravičit za hrup.«

Skomignil je s širokimi rameni. »Človek čez nekaj časa neha poskušati.«

»Očitno Braxtonova vdova še ni slišala o vaši legendarni očarljivosti,« je rekel Lewis in se zasmejal.

»Ko pa bo,« je vzkliknil William, »bo tolkla po vaših vhodnih vratih in ne po steni!«

Vsi so se smejali razen Clarisse. Z okrašeno pahljačo se je dotaknila lica, videti je bilo, da premišljuje.

»Če dobro premislim, se mi zdi, da ne poznam nikogar, ki bi jo videl, razen njenega odvetnika …«

»In mojega,« je končal Adam in izpil še zadnji požirek šampanjca.

»Kaj je rekel, kakšna je?« je nekdo vprašal.

»Stara in grda?«

»Stara in hudobna?«

»Stara in grozljivo neprivlačna?«

»Pravzaprav,« je začel Adam in si natočil še en kozarec šampanjca, »ni nič pripomnil o njenem videzu, grdem ali kakršnemkoli drugem. Čeprav sem dobil vtis, da le ni tako stara. Kakorkoli, vse, kar zagotovo vem, je, da je njen bančni račun – ali žimnica – poln denarja.«

Kozarec s šampanjcem je podržal k svetlobi. »V tistem trenutku me drugo niti ni zanimalo.«

»No, mora pa biti grozljivo neprivlačna, če nikogar ne sprejme,« je rekla Clarisse. »Zagotovo vem, da je dobila povabila v najboljše hiše v Bostonu. Zdi se, da si jo dostojni Bostončani,« je dodala s priprtimi očmi, »želijo sprejeti odprtih rok.«





www.kiroja.si - vse pravice pridržane. Izdelava in gostovanje spletnih strani www.strani.com