Johanna Lindsey Ujetnica poželenja Kiroja - spletna knjigarna


E-NOVICE

Vpišite vaš epoštni naslov:
Naročite se na epoštne novičke in bodite redno obveščeni o vseh novostih, akcijah in popustih.
Knjige v tej kategoriji:
Silvia Garcia Igra z ognjem
Carla Kelly Karte v rokah gospe Drew
Sherry Thomas Najsrečnejša dama v Londonu
Julie Anne Long Nevarnost naslade
Jennifer Ashley Norost lorda Iana Mackenzieja
Lorraine Heath V postelji s hudičem
Julianne Donaldson Blackmoore
Laura Lee Guhrke In nato jo je poljubil
Courtney Milan V vojni z vojvodo
Joanna Bourne Nevarno razmerje
Joanna Bourne Vohunova dama
Meredith Duran Dotik zaobljube
Meredith Duran Vojvoda senc
Susan Wiggs Šola očarljivosti
Susanna Kearsley Zimsko morje
Courtney Milan Učinek dedinje
Courtney Milan Zimski poljub
Jennifer Ashley Premnogi grehi lorda Camerona
Lorraine Heath Predaja hudiču
Paullina Simons Bronasti jezdec (komplet 1. in 2. del)
Johanna Lindsey Nežna upornica
Laura Lee Guhrke Zvite ukane pregrešnega vojvode
Catherine Bybee Preganjana do petka
Allison Pataki Sisi: naključna cesarica
Jennifer Ashley Popolna vojvodinja
Kinley MacGregor Mojster poželenja
Nieves Hidalgo Meglice
Johanna Lindsey Rahločutni prevarant
Catherine Bybee Nerazdružljiva do nedelje
Kinley MacGregor Osvojiti Višavca
Kinley MacGregor Rojen v grehu
Julie Anne Long Ljubimec brez primere
Julie Anne Long Vse od predaje
Johanna Lindsey Čarobnost v tebi
Jennifer Ashley Zapeljevanje Eliota McBrida
Ruth M. Lerga Ko srce oprosti
Suzanne Enoch Nekaj pregrešnega
Lorraine Heath Polnočni užitki z malopridnežem
Johanna Lindsey Reci, da me ljubiš
Jennifer Ashley Pravila za prave guvernante
Julie Anne Long Poljubila sem grofa
Lorraine Heath Poslednji pregrešni malopridnež
Johanna Lindsey Darilo
Ruth M. Lerga Ko strast počaka
Johanna Lindsey Čarobnost v tebi
Ruth M. Lerga Ko se prebudi ljubezen
Johanna Lindsey Očarljivi malopridnež
Kinley MacGregor Ukrotiti Škota
Laura Lee Guhrke Skrivno gentlemanovo hrepenjenje
Julie Anne Long Kaj vse sem storila za vojvodo
Johanna Lindsey Ujetnik mojih želja
Kinley MacGregor Vitez kresne noči
Sabrina Jeffries Komplet knjig Šola za dedinje
Johanna Lindsey Ujetnik mojih želja
Julie Anne Long Kaj vse sem storila za vojvodo
Kinley MacGregor Vitez kresne noči
Laura Lee Guhrke Grofova igra zapeljevanja
Nieves Hidalgo Je bila vse samo prevara?
Jennifer Laam Izgubljeni čas ljubezni in snega




Nahajate se v kategoriji: / Hiša knjig KMŠ / Zgodovinski romani
Johanna Lindsey Ujetnica poželenja

Johanna Lindsey Ujetnica poželenja
Večja slika Večja slika


UJETNICA LJUBEZNI - Živahna Rowena Belleme mora zagotoviti dediča – ali se soočiti z nevarnim besom neizprosnega krušnega brata, ki mu grozi izguba na podel način pridobljenega bogastva. Veličastni Warrick de Chaville je odlična izbira za njenega otroka – čeprav to pomeni, da bo čednega viteza morala vkleniti … in ga prisiliti v predajo svojim ljubezenskim kapricam.

SUŽNJA STRASTI - Čeprav je prisegel, da se ji bo uprl, ga izda njegova moškost, saj Warricka zapeljejo Rowenine safirne oči in njena bujna lepota. Zanjo kljub vsemu ves čas načrtuje primerno maščevanje – in potrpežljivo čaka na trenutek, ko bo čutna ugrabiteljica postala njegova ujetnica … in utrpela enake muke naslade in izvrstno ekstazo, ki jih je pretrpel sam.

Knjiga je samostojna, ni del serije o Malloryjevih!


POGLED V KNJIGO:

»Kaj bi radi jedli, milord?« je vprašala prijazno, ko je predenj postavila pladenj. »Vsakega malo?«
Mesovja, ki mu ga je ponujala, sploh ni pogledal.
»Ali so opravila zate postala prelahka, deklina?« »Ne, milord.« »Zakaj se mi potem nasmihaš?« Nasmeh je takoj izginil. »Oprostite. Kaj bi želeli? Mrščenje? Ravnodušnost? Morda strah? Samo recite …«
»Bodi tiho!« je zagrmel in jo odslovil. Rowena je čutila njegove oči, ki so se ob njenem hitenju iz dvorane zapičile v njen hrbet. Zadrževala je svoj smeh, dokler je ni imel več na očeh. Gospoda Maščevalnega bo veliko lažje zmesti, kot bi si Mildred upala misliti. Njegovo razpoloženje je pokvarila z nič več kot rahlim nasmeškom, ne da bi ji za to naložil dodatno kazen. Spraševala se je, ali se bo lahko prisilila, da se ga bo dotaknila brez njegovega ukaza. To sicer ni bilo nekaj, kar bi hotela, ampak ker se je že odločila, se zdaj ne bo pritoževala nad malenkostmi.
»Ali si slišala?« Rowena se je zdrznila in gledala naokoli, dokler ni opazila Mary Blouet. Ni vedela, o čem je Mary govorila, vendar je bilo njeno ravnanje skrajno nespametno. Svojega zadovoljstva ne bi smela kazati navzven.
»Slišala kaj?« »Da so tisto domišljavo in ošabno Celio poslali v grad Dyrwood. Ne vem, kako ti je uspelo, deklina, ampak za tole ti bom večno hvaležna.«
Roweno je to tako osupnilo, da nekaj trenutkov ni mogla govoriti. »Ali jo je resnično poslal proč?«
»Ja, hvala bogu. Zakaj si tako presenečena?«
»Naredila nisem ničesar takega, kar bi … hočem reči, da sem mu povedala samo to, da mi je ukazovala v njegovem imenu. Nisem vedela, da je lagala, in bil je tako jezen, ampak jaz … ali jo je res poslal proč?« Mary se je zahihitala.
»Ali ti nisem tega že povedala? In to, kar si naredila, je več, kot bi si drznil kdorkoli. Že sama bi ga morala opozoriti, da je izkoriščala svoj položaj, ampak moški je pri teh stvareh čuden. Najhuje bi jo skupil prinašalec novic.«
Rowena je začutila zadovoljstvo, a ga je potlačila, ker se je spomnila na Celijino nezaslišano dejanje. S takšnim obnašanjem bi si morala bržkone zaslužiti vsaj nekakšen opomin. Warrick tega sigurno ni naredil zaradi nje. Spoznal je, da je Celia prekoračila vse meje, potem pa naglo ukrepal in jo kaznoval. Konec koncev je moški užival, kadar je lahko izrekel svojo kazen. Zakaj tega ne bi okusila njegova najljubša priležnica?

Rowena je pohitela nazaj v dvorano s še enim pladnjem hrane. Na svoj načrt, da zbega in pretanjeno zapelje svojega mučitelja, je trenutno pozabila. Kakorkoli že, opazila je, da se je njegovo razpoloženje obrnilo na slabše. Seveda je tvegala, da moškega ne bo samo zbegala do te mere, da bo razmišljal le o njej, temveč ga bo razjezila. Zdaj ji je z mrkim pogledom sledil do mize in vedela je, da je bil glede nečesa resnično jezen.
Bil je tako grozen, da se mu ni upala približati, vendar drugega izhoda ni imela. To je bila njena dolžnost. Hrano mu mora postreči in ne samo postaviti predenj. »Ali vas nič ne mika, milord?« Rowena se v svojem nedolžnem vprašanju ni zavedala namigovanja, dokler v Warrickovih očeh ni videla ognjenih iskric. Zardela je. Vprašanje je izpadlo provokativno, čeprav to ni bil njen namen. In začuda se je njegovo mrščenje spremenilo v režanje. Njegov humor ni bil tisti kruti, ki se ji je gabil, temveč iskreno moško veselo razpoloženje.
»Pridi sem, deklina, bova pogledala, ali me kaj mika?«
Sir Sheldon, ki je sedel zraven njega, je bučno prasnil v smeh, tako kot tudi nekaj drugih vitezov, ki so bili dovolj blizu, da so ga slišali. Rowenina rdečica se je spremenila v goreča plamena.
Ampak tokrat ni oklevala. Hitro je šla okoli mize in se postavila ob njegov stol – in se znašla v njegovem naročju. Pokazala se ji je odlična priložnost za nadaljevanje zapeljevanja – če bi lahko odmislila, da sta se znašla v središču pozornosti. Ampak tega ni mogla. Prisotni so bili tudi drugi plemiči, nekaj dam in Warrickovi mladoletni hčerki, zato bi se najraje splazila v luknjo, kjer bi se skrivala celo desetletje.

Če bi ji priznali vsaj kanček spoštovanja, ki ji je pripadal po njenem naslovu, Warrick z njo pred vsemi zbranimi ne bi nikoli ravnal na tak način. Ampak zdaj je pripadala nižjemu razredu, bila je podložna tlačanka pod budnim očesom dam in brez možnosti obrambe pred pohotnimi namigovanji in napadi – vsaj s strani lorda Fulkhurstskega.
»Deklina, kaj misliš, da bo premamilo moj apetit?« jo je zbadal še naprej. »Nekaj izberi, pa bova videla.«
Ali jo je grajal? Kaj, če bi napolnila njegov vrček in odšla? Nagnila se je naprej in povlekla najbližji pladenj – in začutila Warrickovo roko, ki jo je položil na njeno nogo, nato pa je zdrsela med njena stegna. Hitro se je usedla nazaj in z glavo udarila ob njegovo lice. Oba sta pomežikala, on pa se je nato zahahljal.
»Ali meniš, da mi ne bo teknila nobena od slastnih jedi?«
Rowena je sama pri sebi zastokala. V tej igri, ki jo je začel on, v nobenem primeru ne bo zmagala. In tudi če bi poskusila, njegovega naročja ne bo mogla zapustiti. Če bi njegovo dotikanje lahko vzdržala še nekaj trenutkov, bi se igre morda naveličal in se spomnil, da tu sedi zato, da bi jedel, in ne za to, da bi se zabaval s svojo najnovejšo igračo. Nagnila se je naprej in skušala napolniti njegov vrč. Ampak z drugo roko jo je otipaval pod krilom, dokler ni našel golega stegna. Takrat jo je oblila vročina, ki ni bila povezana z njeno zadrego. Naenkrat se je zgrozila, kajti lahko bi jo pripeljal do stanja, v kakršnem je bila sinoči. In to v dvorani, kjer ju je opazovalo na stotine oči.
K vragu s ponosom, privila se je k njemu in zašepetala v njegov vrat: »Prosim.«
»Ta beseda mi je na tvojih ustnicah resnično všeč,« je odgovoril, v njegovem tonu je čutila zadovoljstvo. Končno ga je odkrito spomnila na rotenje, ob katerem je bila osramočena, vendar je v tem trenutku ni bilo sram. Preveč ji je bilo neudobno zaradi tistega, kar je zdaj počel. Še nekaj jo je moral vprašati.
»Mi boš povedala, zakaj si se prej smejala?«

Rowenine oči so široko zažarele. Je bil takšen zato, ker ga je zbegala s tistim presnetim nasmehom? Ali ji je samo vrnil, ker ga je zbegala? Misel na to jo je razbesnela in zaradi jeze je pozabila na svojo zadrego. Pozabila je tudi to, da bodo njen odgovor poleg njegovih ušes, slišala tudi druga. Odgovorila mu je s še enim nasmehom in čakala, da je naredil požirek svojega piva.
»Pomislila sem na prikaz vaše ljubosumnosti, milord.«
Odgovoril ji je s sopihajočim hreščanjem in se pri tem skoraj zadušil. »Ljubosumje!«
Naslonila se je nazaj, da je lahko videl njeno zamišljenost nad njegovim odgovorom.
»Morda bi bil boljši izraz posesivnost. Zdaj razumem vaše občutke. Izkoriščate in izrabljate me lahko samo vi in takšnega privilegija ne sme imeti nihče drug.«
Warrick je mrko pogledal Sheldona, čigar ramena so se tresla od smejanja, očitno zato, ker je slišal njene besede. Warrick je nato mrko pogledal Roweno, ki si je za trenutek zaželela, da mu udarca ne bi vrnila na javnem kraju.
»Jaz hočem, da si mi na voljo za moje kaprice, ti pa to vidiš kot posesivnost?« je zagodrnjal z globokim glasom. »Ne bi me motilo, če bi te dal svojim možem in opazoval, kaj počnejo s teboj – če ne bi bil pri volji, da bi te imel zase. Ali ti moram to dokazati?«
Bila je ena izmed tistih groženj, ki bi jo nemudoma uresničil, če ga ne bi prosila drugače. Njena jeza je narasla, vendar je kljub temu ovila roke okoli njegovega vratu in ga močno stisnila.
»Nikar, rotim vas,« je rekla v njegovo uho, potem pa so se njene mehke ustnice dotaknile njegove ušesne mečice.
»V postelji hočem samo vas, poznati hočem samo vaš dotik.« Čutila je drget, ki ga je spreletel, nato pa jo je odrinil iz svojega naročja. Ko se je vzravnala, je opazila njegovo rdečico. Potem so se njene oči srečale z njegovimi in začutila je njuno vzajemno vročičnost.
»Pojdi v spodnje prostore in se najej, potem pa pridi v mojo sobo.« »Ali hočete kopel, milord?«
»Hočem te v svoji postelji, deklina, kjer se bova prepričala, ali si govorila resnico.





www.kiroja.si - vse pravice pridržane. Izdelava in gostovanje spletnih strani www.strani.com