Linda Francis Lee Škrlatne čipke Kiroja - spletna knjigarna


E-NOVICE

Vpišite vaš epoštni naslov:
Naročite se na epoštne novičke in bodite redno obveščeni o vseh novostih, akcijah in popustih.
Knjige v tej kategoriji:
Kathleen McGowan Pričakovana
Jacquie D'Alessandro Polnočna ura
Kathleen McGowan Knjiga ljubezni
Stephanie Laurens Vragova nevesta
Jacquie D'Alessandro Polnočna priznanja
Stephanie Laurens Lahkoživčeva obljuba
Jacquie D'Alessandro Polnočno zapeljevanje
Stephanie Laurens Škandalova nevesta
Diana Gabaldon Tujka 1. del
Diana Gabaldon Tujka 2. del
Stephanie Laurens Zapeljivčeva ponudba
Stephanie Laurens Skrivna ljubezen
Julia London Knjiga škandalov
Lisa Kleypas Skrivnosti poletne noči
Julia London Škandal na Višavju
Stephanie Laurens Vse o ljubezni
Lisa Kleypas Jesenska vročica
Stephanie Laurens Tihotapčeva prevara
Judith McNaught Kraljestvo sanj
Stephanie Laurens Vse o strasti
Rosemary Rogers Drzna strast
Lisa Kleypas Zimska romanca
Stephanie Laurens Izbrana dama
Jacquie D'Alessandro Samska dedinja
Stephanie Laurens Obljuba v poljubu
Stephanie Laurens Neke divje noči
Rosemary Rogers Škandalozna prevara
Jacquie D'Alessandro Uročeni vikont
Rosemary Rogers V okovih ljubezni
Lisa Kleypas Spomladanski škandal
Jacquie D'Alessandro Polnočne skušnjave
Stephanie Laurens Kavalirjeva čast
Stephanie Laurens Nekega norega jutra
Linda Francis Lee Smaragdni dež
Christina Dodd Pravila predaje
Kathleen E. Woodiwiss Plamen in cvet
Kathleen McGowan Princ poezije
Diana Gabaldon Kačji pastir v jantarju 1. del
Connie Brockway Zapeljiva skušnjava
Judith McNaught Whitney, moja ljubljena
Christina Dodd Pravila zaobljube
Diana Gabaldon Kačji pastir v jantarju 2. del
Samantha James Grehi vikonta Sutherlanda
Christina Dodd Pravila privlačnosti
Gaelen Foley Moj vražji markiz
Linda Francis Lee Valček za Blue Belle
Lisa Kleypas Za vsako ceno
Sabrina Jeffries Komplet knjig Šola za dedinje




Nahajate se v kategoriji: / Kiroja / Zgodovinski romani
Linda Francis Lee Škrlatne čipke

Linda Francis Lee Škrlatne čipke
Večja slika Večja slika


 

Prevod dela: Crimson Lace     (prevedla: Ajda Janovsky)

Leto izdaje: 2012


Tisto noč pred mnogimi leti je newyorška elita v najbolj elegantni različici šokirana otrpnila. Osupli tišini je sledilo šepetanje. Očitno so vsi že od nekdaj vedeli, da iz Lily Blakemore ne bo nikoli nič dobrega.

Uničujoč škandal je naredil nepopravljivo škodo. Ugled Lily Blakemore je bil za vedno pogubljen. Podrobnosti o dogodku so ostale skrbno varovana skrivnost visoke družbe. Skrivnost je bila skoraj tako nedosegljiva kot Lily, ki je kmalu po dogodku osramočena zapustila New York.

Minilo je deset let in Škrlatna Lily se končno vrača domov. Dovoli si upati, da bo tam dobrodošla, nikakor pa si ne drzne sanjariti o tem, da bi se kdaj zaljubila – dokler ne spozna Morgana Elliotta. Toda ta se upira Lilyjini splošno znani privlačnosti in skuša odkriti, kaj se je res zgodilo v tisti usodni noči pred desetimi leti.

 

Pogled v knjigo:

Prolog

 

TARRYTOWN, NEW YORK, 1896

 

Marec 1886

 

Najdražja Lily!

 

V bes me spravlja, ko gledam, kako družba, ki ne zna ceniti žensk, kakršna si ti, srka iz tebe življenjski sok. Zato ti zapuščam svoje imetje, s pomočjo katerega boš lahko živela svobodno. Poklanjam ti tudi darilo, ki bo zagotovilo, da se bo moja volja uresničila.

 

Hawthorne

 

Lily Blakemore je prepognila od starosti porumenel list papirja. V resnici ji ne bi bilo treba odpirati pisma – vedela je, o čem govori. Na pamet je znala vsako besedo, vsak presledek, vsako piko in vejico v njem.

S previdnimi gibi ga je odložila. Ne ker bi se bala, da ga bo raztrgala – pravzaprav si je pogosto želela, da bi ga lahko –, ampak ker jo je bilo strah, da bo ob kakršnemkoli nenadnem, nepričakovanem gibu ona razpadla na drobne kosce in je ne bo nikoli več mogoče sestaviti nazaj.

Skušala se je nasmejati lastni neumnosti – razpasti na kosce in se potem sestaviti nazaj, pa kaj še –, a je samo zaprla oči in globoko zavzdihnila.

Raine Hawthorne.

Pred desetimi leti ji je zapustil neizmerno bogastvo in ji naročil, naj po smrti priredi elegantno zabavo v njegov spomin. Ko je ležal na smrtni postelji, mu je morala obljubiti, da bo v družinskem dvorcu Blakemore na Manhattnu gostila vso newyorško elito. Hawthorne ji ni povedal, da namerava na tem sprejemu razkriti svoje posmrtno darilo Lily.

Hawthornovo darilo.

Za vedno ji je spremenilo življenje. Obsodilo jo je na popolno osamo. Ko je pozneje skušala znova sestaviti kosce svojega razbitega življenja, ji nihče ni stal ob strani. Morala je pobegniti daleč od doma na Manhattnu, v Tarrytown.

Če bi Lily kdo vprašal, kdaj se je njeno življenje spremenilo za vedno, bi mu lahko navedla ne le dan, 16. marec 1886, pač pa tudi točen čas: osemnajst in petnajst minut. Dobro se je spominjala zvoka dedkove ure na hodniku Blakemora, kako odbija četrt. V spomin se ji je vtisnil prav vsak od številnih gostov, ki so bili takrat tam. Tako živo se jih je spominjala, da bi lahko še danes do potankosti opisala njihova oblačila.

V sanjah, tudi tistih, ki jih je sanjala z odprtimi očmi, je še vedno jasno videla okrasni vzorec uvoženih tapet in težke žametne zavese, odgrnjene z oken s prečkami. Za njimi se je lesketalo jasno nočno nebo, posuto s srebrnimi zvezdami. Noč je bila čudovito lepa.

»To bo noč, ki je ne bom nikoli pozabila,« si je šepetala, ko se je pripravljala na sprejem. Čudno, kako se slutnje včasih uresničijo, a v resničnosti izpadejo popolnoma drugače, kot smo si zamišljali. Izkazalo se je, da je bila ta noč resnično noč, ki je ne bo nikoli pozabila. Toda pozneje si je pogosto neznansko želela, da bi jo lahko.

Spominjala se je kristalnega lestenca, ki je oblival sprejemnico z zlato svetlobo, in napetega pričakovanja ob odpiranju darila na obrazih gostov; vseh, od prvega do zadnjega. Ko je bilo darilo razkrito, ga je zamenjalo strahospoštovanje, trenutek za tem, ko jih je spoznanje streznilo, kot človeka strezni krut zimski dan, pa so se spačili od ogorčenja.

Hawthornovo darilo je bilo škandalozno.

Oh, Raine, je pomislila. Vedno si vedel, kako pritegniti pozornost. Čemu si me vpletel v vse to? Zakaj si me prisilil, da sem vsem razkrila, kaj mi podarjaš? Pustil si jih v veri, da sem kriva za tvoja dejanja. Postala sem sozarotnica pri lastni pogubi. Zmajala je z glavo in se žalostno nasmehnila.

Tisto noč pred toliko leti je newyorška elita, v svoji najbolj elegantni različici, zgrožena onemela. Tišini je sledilo šepetanje. Izkazalo se je, da so vsi od nekdaj vedeli, da od Lily Blakemore ni mogoče pričakovati nič dobrega. Vedno je bila divji otrok, se je šušljalo med Lilyjinimi občudovalci, ki so se s hitrimi koraki pomikali proti izhodu. Kakšna sreča, da njeni starši niso doživeli tega škandala.

Tisto noč se Lily ni smejala. Tako kot drugi je otrpnila od groze. Bolečina ji je raztrgala dušo. Bila je pretresena. Nepopisno ranjena. Le kaj bi jim lahko rekla? Kako naj bi se branila? Nihče ni razumel, da Lily ni divja. Ne zares. Samo živeti je hotela. Le ljubila je veter v laseh, zvok smeha v ušesih. Toda tega ni nihče razumel. V resnici so jo zaznamovali že veliko prej, preden je srečala Raina. Šele po škandalu so si o tem upali spregovoriti na glas. V njihovih glasovih je bilo čutiti sprevrženo veselje.

V resnici je bila izobčenka že pred to nočjo. Raine Hawthorne je zgolj zapečatil njeno usodo.

Prizor tistega večera se je s fotografsko natančnostjo zarezal v Lilyjin spomin. V letih, ki so sledila, je v mislih neštetokrat obnovila dogodke in si izmišljala na stotine drugačnih koncev, kot bi bila vse skupaj zgolj igra, ki ji lahko poljubno spreminjamo prizore. Toda fotografija v njenem spominu se ni spremenila. Zgodovine ni mogoče kar izbrisati.

Od tiste usodne noči je minilo deset let. Lily ni bila več devetnajstletna mladenka. Pri devetindvajsetih letih je bila sprijaznjena s svojo usodo, kolikor je bila le lahko glede na okoliščine. Prisegla si je, da nikoli več ne bo šla v tisto hišo, med tiste ljudi, in do zdaj držala obljubo.

Toda zdaj so se stvari spremenile. Jutri bo spet na Manhattnu. Znova bo zaživela v dvorcu Blakemore.

 

V potovalni kovček je zložila cel kup reči, ne da bi pri tem pomislila na praktičnost: temno sinje pernato ogrinjalo, nekaj žvenketajočih zapestnic, cel kup čevljev – bila je nora na čevlje – in krhko kitajsko skodelico s krožničkom, ki je bila njeno najdragocenejše imetje. Podarila ji jo je mama, njej pa, generacijo prej, njena mama. Tako je narekovala družinska tradicija. Skodelica in krožniček sta leta in leta prehajala od mater k hčeram. Lily ju je skrbno spravila v kovček. Preostanek prtljage bo prispel pozneje.

Kočija naj bi pripeljala njene reči naslednje jutro. John Crandall je poskrbel za vse. Čeprav je nasprotoval Lilyjini vrnitvi na Manhattan, ji je pomagal najeti kočijo in voznika, ki jo je odpeljal na jug. John je menil, da se ne bi smela vrniti, toda le kako naj bi ostala?

Globoko je vzdihnila in vzravnala ramena. Veselila se je srečanja z moškim, ki je ostal njen prijatelj tudi po tem, ko je izbruhnil škandal, ni pa bila prepričana, kako čuti do srečanj s komerkoli drugim. Dnevi v Tarrytownu so bili morda res samotni, vendar se je na samoto navadila. Uživala je v dolgih sprehodih po pokrajini. Že res, da ni imela tam nikogar, ki bi mu lahko rekla prijatelj, toda ljudje, ki jih je srečevala na ulici, so jo vsaj pozdravljali.

Ob misli, da se vrača na kraj, kjer je padla v nemilost, jo je zvilo v trebuhu. Veliko časa je minilo, odkar je bila nazadnje v družbi. Točno deset let, če je bila natančna. Številna potovanja v daljne dežele niso štela. Pitje vroče črne kave iz glinenih vrčkov z beduini v žgoči arabski puščavi ali eksotična kosila v afriški džungli imajo kaj malo skupnega z obiskovanjem čajank v pozlačenih manhattanskih sprejemnicah. Tako daleč so bili dnevi, ko je morala razmišljati, kako se sedi ali o čem se govori v uglajeni družbi. »Se bom spomnila, kako se moram obnašati?« se je zaskrbljeno spraševala.

Ne glede na vse se vrača v dvorec Blakemore, v hišo, v kateri se je rodila in kjer je bila vzgojena. Oporoka njenega brata, ki je preminil pred približno štirimi meseci – po mnenju zdravnikov zaradi srčne napake –, je bila nedvoumna. Claude Blakemore je Lily imenoval za skrbnico svojih otrok, ki so po njegovi smrti ostali sirote. In da bi izpolnila njegovo voljo, se je morala vrniti na Manhattan.

Claude je z Lily nazadnje govoril pred desetimi leti, preden je zapustila Manhattan. Zakaj jo je prisilil, da se vrne?

Toda saj je vendar vedela – zaradi otrok. Zaradi svojih nečakinj in nečakov. Poznala je le najstarejšega, Roberta. Nežen nasmeh ji je ozaril obraz. Spominjala se je malih zalitih ročic, ki so jo objele okoli vratu, ko je odhajala proč. Fantek jo je oboževal. Se je bo spomnil? Zresnila se je. Seveda ne. Takrat je imel komaj dve leti.

In nečakinji? Kako jima je bilo ime? Komu sta bili podobni? Claudu? Morda nekoliko tudi njej?

Njen brat je bil tako čeden. Ničesar se ni bal. Kot otroka sta bila praktično nerazdružljiva. Skupaj sta se smejala, skupaj igrala.

Morala si je priznati, da jo to potovanje navdaja z mešanimi občutki. Bila je prijetno vznemirjena in hkrati na smrt prestrašena.

Je mogoče, da bo po toliko letih drugače? Je mogoče, da so ljudje pozabili? Deset let je navsezadnje dolga doba.

V srcu je začutila iskrico upanja. Neumno upanje, se je posmehnila sama sebi, toda iskrice ji le ni uspelo popolnoma pogasiti. Po dolgih desetih letih izgnanstva se je, ne glede na vse, kar se je zgodilo, vračala domov. Vračala se je, ker jo je tako prosil brat, četudi je prošnjo izrekel šele po svoji smrti.

 

Prvo poglavje

NEW YORK

1896

 

Nič od tega se ne bi zgodilo, če ga prejšnjo noč ne bi mučila nespečnost. Ne bi mu bilo dano videti tega, kar je videl.

V sredo zjutraj je Morgan Elliott izvedel, da Blakemore potrebuje hišnika in mojstra. V četrtek so ga že najeli. Dostop do Blakemora pod krinko hišnika ni bila priložnost, ki bi jo označil za idealno, vendar drugih možnosti ni bilo ravno na pretek.

Čeprav je že leta živel v New Yorku, je v svojem bistvu vseeno ostal mož iz Virginije. Južnjaške navade je imel v kosteh. Ni bilo v njegovi naravi, da bi se posluževal prevare. Toda trenutno je bil to edini način, kako priti do informacij, ki jih je potreboval, da bi enkrat za vselej uničil Johna Crandalla.

Ob misli na Crandalla je nezavedno napel izklesane mišice možatega telesa in grozeče priprl oči. John Crandall je bil uspešen poslovnež. Zaupnik guvernerjev in predsednikov. Toda Morgan je bil prepričan, da so njegove najmočnejše zveze zveze s podzemljem. Denar, s katerim si je zgradil palačo poleg Vanderbiltov, je nedvomno izviral od tam. Kriminalna dejavnost mu je zagotavljala dohodke za prirejanje ekstravagantnih zabav, s katerimi je nedvomno želel narediti vtis na ljudi z zvezami. Morgan je bil prepričan, da je tako.

Pred kratkim so se pričele širiti govorice, da bo John Crandall kandidiral za guvernerja. Morgan je nameraval poskrbeti, da se to ne bo zgodilo. A da bi to dosegel, je nujno potreboval dokaze o Crandallovih kriminalnih dejanjih. Teh pa ni bilo tako zelo preprosto dobiti. Do zdaj mu ni uspelo prodreti v Crandallovo trdno zaprto družbo in najti dokazov, ki jih je potreboval. Toda pred kratkim se je to spremenilo.

Ženska po imenu Lily Blakemore, ki je bila, kot je bilo vsem znano, Crandallova ljubica, je potrebovala hišnika.

Od četrtka, ko so Morgana sprejeli v službo, so minili trije dolgi, vroči dnevi, ki so ga spravljali v obup, saj ni v tem času niti enkrat videl ženske, zaradi katere je bil tu. Ujel ni niti bežnega obrisa niti oddaljenega glasu, ki bi priplaval na vetru. Slišal ni niti ene omembe, ki bi potrdila, da se je res vrnila v mesto, tako kot je slišal, v to hišo, v kateri je bila, kot je izvedel, rojena in vzgojena.

Toda to noč, ko je korakal po tlakovani poti od koče, dolgo po tem, ko je sonce izginilo za horizontom, jo je našel.

To mora biti ona, je pomislil. Ob nepričakovanem navalu čustev je nezavedno dvignil temno obrv. Bi bil lahko kdo drug? Težko. Le ona bi stala na verandi, ne meneč se za tanke snežno bele zavese, ki so plapolale v vetru izza brezbrižno odprtih oken in vrat. 

Za trenutek je postal v senci in jo opazoval. Pričakoval je, da bo slišal glasbo, ples, glasen smeh. Govorilo se je, da bo v Blakemoru naletel na vse to in še več. Toda zdaj je kraljevala tišina. Nobenega plesa ni opazil, in če se je ženska smejala, je on ni slišal.

Stala je s hrbtom obrnjena proti njemu. Lase je imela spuščene. Ko je bolje pogledal, je opazil, da je oblečena v spalno srajco iz mehke tkanine, strogega kroja, zapeto do vratu. Čeznjo je ogrnila nežno čipkasto haljo.

Bele čipke. Princesa v belih čipkah.

Ob misli, ki ga je tako nepričakovano obšla, je stisnil čeljust. Čeprav ni še nikoli srečal Lily Blakemore, je poznal ta tip žensk. Morda je res videti nedolžna kot šolarka, toda to je le slepilo. Gube čipkaste halje niso mogle skriti privlačnih oblin – telesa ženske, ki je, tako se je govorilo, pripravila moške po vsem svetu – tako pesnike kot vojake – do tega, da so se zanjo bojevali in umirali.

Ko je Morgan dojel, da kar stoji in strmi, kot je to nedvomno počelo na tisoče drugih moških pred njim, je pridušeno zaklel in jezno stopil naprej. Odločil se je, da se ne bo menil za pravila lepega vedenja, ki so narekovala, naj se v danih okoliščinah nemudoma obrne in vrne v svojo kočo.

»Pozdravljeni,« je rekel. Globoki glas je pretrgal tišino z mesečino obsijane noči.

 





www.kiroja.si - vse pravice pridržane. Izdelava in gostovanje spletnih strani www.strani.com