Kathleen McGowan Princ poezije Kiroja - spletna knjigarna


E-NOVICE

Vpišite vaš epoštni naslov:
Naročite se na epoštne novičke in bodite redno obveščeni o vseh novostih, akcijah in popustih.
Knjige v tej kategoriji:
Kathleen McGowan Pričakovana
Jacquie D'Alessandro Polnočna ura
Kathleen McGowan Knjiga ljubezni
Stephanie Laurens Vragova nevesta
Jacquie D'Alessandro Polnočna priznanja
Stephanie Laurens Lahkoživčeva obljuba
Jacquie D'Alessandro Polnočno zapeljevanje
Stephanie Laurens Škandalova nevesta
Diana Gabaldon Tujka 1. del
Diana Gabaldon Tujka 2. del
Stephanie Laurens Zapeljivčeva ponudba
Stephanie Laurens Skrivna ljubezen
Julia London Knjiga škandalov
Lisa Kleypas Skrivnosti poletne noči
Julia London Škandal na Višavju
Stephanie Laurens Vse o ljubezni
Lisa Kleypas Jesenska vročica
Stephanie Laurens Tihotapčeva prevara
Judith McNaught Kraljestvo sanj
Stephanie Laurens Vse o strasti
Rosemary Rogers Drzna strast
Lisa Kleypas Zimska romanca
Stephanie Laurens Izbrana dama
Jacquie D'Alessandro Samska dedinja
Stephanie Laurens Obljuba v poljubu
Stephanie Laurens Neke divje noči
Rosemary Rogers Škandalozna prevara
Jacquie D'Alessandro Uročeni vikont
Rosemary Rogers V okovih ljubezni
Lisa Kleypas Spomladanski škandal
Jacquie D'Alessandro Polnočne skušnjave
Stephanie Laurens Kavalirjeva čast
Stephanie Laurens Nekega norega jutra
Linda Francis Lee Smaragdni dež
Christina Dodd Pravila predaje
Kathleen E. Woodiwiss Plamen in cvet
Linda Francis Lee Škrlatne čipke
Diana Gabaldon Kačji pastir v jantarju 1. del
Connie Brockway Zapeljiva skušnjava
Judith McNaught Whitney, moja ljubljena
Christina Dodd Pravila zaobljube
Diana Gabaldon Kačji pastir v jantarju 2. del
Samantha James Grehi vikonta Sutherlanda
Christina Dodd Pravila privlačnosti
Gaelen Foley Moj vražji markiz
Linda Francis Lee Valček za Blue Belle
Lisa Kleypas Za vsako ceno
Sabrina Jeffries Komplet knjig Šola za dedinje




Nahajate se v kategoriji: / Kiroja / Zgodovinski romani
Kathleen McGowan Princ poezije

Kathleen McGowan Princ poezije
Večja slika Večja slika


Prevod dela: THE POET PRINCE   (prevedla: Branka Šnek)

Leto izdaje: 2012

Odpravi se v Firence in v Toskani z Bérengerjem poiščeta duhovnega učiteja Destina, ki vztraja, da morata proučiti življenje enega največjih Princev poezije v zgodovini, Lorenza de’Medici, botra italijanske renesanse. Tudi Bérenger je Princ poezije iz starodavne prerokbe, njegova usoda je tesno prepletena z usodo Lorenza Medičejskega. Da bi lahko izpolnil svojo usodo, mora Bérenger razkriti krivoversko resnico o družini Medičejcev – in šokantno resnico o rojstvu renesanse. Krivoverske resnice niso bile skrite brez razloga, kajti obstajajo ljudje, ki bodo šli čez trupla, da bi Bérengerju preprečili prevzem položaja, ki mu po pravici pripada.

Renesansa oživi v vseh svojih barvah, ko Maureen tolmači sledi, skrite v velikih mojstrovinah prijateljev Lorenza Medičejskega: Donatella, Botticellija in Michelangela. Maureen razkrije resnico, povezano z legendo o Longinusu Gaiusu, rimskem centurionu, ki je s sulico prebodel križanega Jezusa Kristusa. Ali je mogoče, da je Longinus Gaius, ki je obsojen na večno živjenje, nekdo iz njenega kroga znancev? Ali je ta zloglasna Sulica usode, ki jo je iskal celo sam Hitler, ključ do Bérengerjeve usode? Ko Maureen in Bérenger iščeta odgovore, ju preganja nekdo, ki želi razrešiti petsto let stari krvavi spor in krivoverstvo uničiti enkrat za vselej.

 

 

 


Pogled v knjigo:

 

PROLOG

Rim, leta 161 po Kristusu

Rimski cesar Antoninus Pius ni bil krvoločnež.

Pius, učenjak in fi lozof, ni želel, da bi se v zgodovino zapisal kot eden od rimskih krutih in nestrpnih tiranov. Pa vendar se je zdaj znašel v krvi kristjanov, ki mu je dobesedno segala do členkov. Za časa življenja so bili ti štirje bratje izjemno lepi mladeniči. A po grozni smrti, po neštetih udarcih in mučenju je od njihovih teles ostala le še neprepoznavna gmota krvi in mesa. Ob pogledu na njihove ostanke ga je sililo na bruhanje, vendar si ni mogel privoščiti, da bi bili njegovi podložniki priča šibkosti vladarja.

Pius je bil na splošno zelo strpen do te neprijetne manjšine, ki se je imenovala kristjani. V razpravah z izobraženimi in razumnimi člani te skupnosti je celo z velikim užitkom sodeloval.

Njihovo verovanje v to, da obstaja en sam Odrešenik, ki je vstal od mrtvih in bo ponovno prišel na Zemljo, se mu je zdelo čudaško, vendar je moral priznati, da se ta prepričanja po Rimu širijo z neverjetno vztrajnostjo. Veliko rimskih plemičev je sprejelo krščanstvo in tega nikakor niso skrivali, njegova vlada pa je dopuščala njihovo udeležbo v krščanskih obredih. Ta vedno številčnejša sekta je bila zlasti priljubljena pri plemkinjah, saj so bile ženske v krščanskih obredih enakovredne.

V tem nenavadnem novem svetu krščanske misli in navad so lahko postale celo duhovnice.

Rimski svečeniki, ki so vladali v Jupitrovem in Saturnovem templju, so rohneli od besa, ker so kristjani smeli žaliti njihove bogove z bedastim verovanjem v le enega Boga. A cesar Pius se ni zmenil za njihov bes in v času njegovega vladanja je v Rimu vladal mir. Le ko je prišlo do dogodkov, ki so ogrožali življenja v Rimski republiki, do tragedije ali naravne nesreče, so se kristjani znašli v smrtni nevarnosti. Rimski svečeniki in njihovi privrženci so takoj obtožili kristjane za vse nezgode in nesreče, ki so doletele Rim. Prepričani so bili, da je njihovo verovanje v

enega Boga žalitev za prave bogove republike, zaradi česar so se ti nedolžnim in ubogljivim rimskim državljanom maščevali na vse mogoče načine.

Cesar Pius je v razpravah, v katerih je sodeloval, ugotovil, da obstajata dve vrsti kristjanov: divji fanatiki, ki so bili pripravljeni umreti, da bi dokazali svojo neizmerno pobožnost, in resnično razumni in sočutni verniki, ki so bili bolj predani pomoči revnim in zdravljenju bolnih kot pridiganju in spreobrnjenju.

Piusu so bili bolj pri srcu ti razumni kristjani, ki so svojim skupnostim nudili dragoceno pomoč in so bili neprecenljivi državljani. Ti kristjani, ki jih je sam imenoval Sočutni, so radi pripovedovali zgodbe o svojem odrešeniku in njegovih izjemnih zmožnostih ozdravljenja, citirali so njegove zelo modre besede o nujnosti dobrodelnosti. Najpogosteje pa so strastno govorili o moči ljubezni in njenih neštetih oblikah. V Rimu so živeli celo kristjani, ki so trdili, da so neposredni potomci tega odrešenika, potomci njegovih otrok, ki so se naselili v Evropi. Ti ljudje so bili Sočutni, ki so si neumorno prizadevali pomagati trpečim in revnim. Njihova nesporna voditeljica je bila izredna in karizmatična plemkinja signora Petronella. Petronella z ognjeno rdečimi lasmi je bila med Rimljani izjemno priljubljena, pa čeprav je bila odkrita privrženka krščanstva, saj je bila tudi potomka in dedinja ene najstarejših rimskih družin. Svoje bogastvo je razdajala širokogrudno v največje dobro republike in pridigala le o prizadevanjih za ljubezen in strpnost. Če bi bili signora Petronella in Sočutni edini kristjani v Rimu, prav gotovo nikoli ne bi prišlo do tako strašnega prelivanja krvi.

A skupina kristjanov, ki jih je Pius imenoval Fanatiki, je bila popolnoma drugačna. V nasprotju s Sočutnimi, ki so toplo in predano govorili le o svojem odrešeniku kot o velikem učitelju duhovne poti, ki so jo imenovali Pot ljubezni, so Fanatiki kričali le o enem samem pravem bogu, ki bo uničil vse druge in v času končne sodbe s trdo roko vladal vsem nevernikom.

Rimljane je to zelo žalilo. Fanatiki pa so na razbesnel ogenj še dodatno prilivali olja, ko so vztrajali, da tuzemsko življenje ni pomembno, da šteje le življenje po smrti. Za rimske svečenike in njihove privržence je bila takšna filozofi ja, tako strašno nespoštovanje darila življenja, ki so ga bogovi podarili smrtnikom, popolno svetoskrunstvo. Tega ljudje, ki so častili izkušnje telesnih občutij v neštetih duhovnih in ljudskih običajih, niso mogli razumeti. Za večino Rimljanov so bili Fanatiki enigma, rojena iz norosti, skupina ljudi, ki se jim je treba izogibati in se jih celo bati.

Fanatiki so bili tisti, ki so v Rimljanih vzbudili srd, pa čeprav jih ni prizadela nobena naravna nesreča, s katero bi se morali spopasti. A ko je v premožnem rimskem predmestju izbruhnila smrtonosna gripa, so svečeniki Saturnovega templja začeli zahtevati kri kristjanov, da bi pomirili razjarjene bogove.

V samem središču te napete drame se je znašla bogata rimska vdova, signora Felicita. Felicita se je spreobrnila in sprejela krščansko vero, ko je po nenadni smrti plemenitega in ljubljenega moža obrnila hrbet rimskim bogovom. Govorili so, da jo je ta izguba strla. Ostala je sama s sedmimi sinovi. Felicito so obiskali kristjani in ji ponudili tolažbo v hudih časih. Na koncu je vendarle našla dovolj moči in uteho v skrajnem verovanju Fanatikov, da je posmrtno življenje najpomembnejše.

Felicita se je tolažila, da se njenemu možu bolje godi tam, kjer je, in da se mu bo nekega dne pridružila, z njima v nebesih pa bodo tudi njuni otroci.

Felicita je v novi veri našla zadoščenje in večine plemičev njeno vedenje ni motilo. Felicita je več ur na dan klečala in molila, a večina jih je menila, da je to njena zasebna stvar. Poleg tega je bila velikodušna in radodarna. Del bogastva pokojnega moža je namenila izgradnji bolnišnice, sinove pa je spodbujala, naj bolnim pomagajo tudi s fi zičnim delom. Zaradi tega so bili njeni močni in lepi sinovi zelo priljubljeni med prebivalci rimskega predmestja, kjer so živeli. Najmlajši med njimi, zlatolasi Martial, je imel sedem let, najstarejši, visok in postaven Januarius, pa jih je štel dvajset.

Svet, v katerem je živela Felicita s sinovi, je bil precej miren vse do izbruha gripe. Bolezen je prišla v presledkih in izbirala naključne žrtve. A preživeli so le redki. Vročina, ki je spremljala bruhanje in krče, je zahtevala previsok davek. Ko je prvorojenec nekega svečenika iz Saturnovega templja podlegel strašni bolezni, je od žalosti strt mož pozval prebivalce, naj se mu pridružijo pri obtoževanju Felicite in njenih sinov, češ da so bogovi prav zaradi njih na ljudi stresali bes in srd. Saturn je kaznoval prav svojega svečenika, da bi jasno pokazal jezo; Rimljani se bodo morali postaviti po robu tem kristjanom, ki so si drznili zavreči prave bogove. Bogovi pa tega nikakor ne bodo trpeli, še posebej ne Saturn, ki je bil dominanten in neusmiljen gospodar rimskega panteona. Kaj ni Saturn pogoltnil lastnega sina, ko je ugotovil, da je ta neposlušen?

Felicito in njenih sedem sinov so pripeljali pred sodnika, Publiusa. Zaradi plemenitega stanu jih niso vklenili v verige, temveč so lahko na sodišče prišli prostih rok. Felicita je bila čedna ženska, visoka in lepo grajena, z valovitimi temnimi lasmi in kraljevsko hojo. Pred sodnikom je stala pokončna in ponosna, niti enkrat ni trznila ali pokazala strahu.

Postopek se je začel na miren način in potekal je v skladu z redom. Sodnik Publius je slovel kot strog, če ga je kdo izzval, vendar ni bil tako neusmiljen kot nekateri drugi sodniki. Z mirnim glasom je prebral obtožnico proti Feliciti in njenim sinovom.

»Dona Felicita, s sinovi si se znašla pred tem sodiščem zaradi obstoja suma. Državljane Rima hudo skrbi, da si ujezila naše bogove, še posebej Saturna, velikega očeta bogov. Saturn se je maščeval tvoji skupnosti tako, da je vzel življenja številnim tvojim sosedom, tudi nedolžnim otrokom. Zakoni našega ljudstva pravijo, da če bogove zavrnemo, jih ujezimo in zmotimo sile vesolja. Ko so bogovi jezni, jih morajo tisti, ki so krivi za to, prositi odpuščanja in darovati žrtve. Zato tebi in tvojim sinovom ukazujem osemdnevno čaščenje bogov v Saturnovem templju, kjer se boste žrtvovali, kakor bodo odločili svečeniki. Vse dokler bogovi ne bodo zadovoljni. Ali sprejemaš to kazen kot pošteno in pravično?«

Felicita ni izustila niti besede. Tudi njeni otroci, ki so stali za njo, so ostali brez besed.

Publius je ponovil vprašanje in dodal: »Ali se zavedaš, da je druga kazen smrt? Če ne bomo pomirili bogov, bo ogrožen ves narod. Zato boš opravila žrtvovanje ali umrla. Izbira je tvoja.«

Publius je bil vedno bolj ogorčen, saj ga je Felicita pustila čakati neskončno dolgo. Ko mu je postalo jasno, da Felicita ne bo spregovorila niti besede, je sodnika potrpežljivost zapustila.

»Z molkom si užalila to sodišče in vse Rimljane. Zahtevam odgovor ali ga bomo iz tebe izvlekli z udarci.«

Felicita je dvignila glavo in se zazrla naravnost v sodnika Publiusa. Ko je vendarle spregovorila, je to storila z žarečim prepričanjem, ki ji je švigalo iz oči in ga je bilo mogoče čutiti tudi v njenih besedah.

»Pogan, tvoje grožnje so odveč. Duh edinega Boga je z mano in premagal bo vsak napad name in na mojo družino, saj nas bo odpeljal tja, kamor ti nikoli ne boš prišel. Ne bom prestopila praga poganskega templja, niti se žrtvovala tvojim brezmočnim bogovom. Prav tako ne moji sinovi. Nikoli. Zato nikar ne izgubljaj besed. Če nas želiš kaznovati, nas kaznuj in opravi s tem enkrat za vselej. Vendar se te ne bojim, niti se te ne bojijo moji otroci. Močni so v veri kot jaz in naša vera je neomajna.«

»Ženska, ali si drzneš ogrožati življenja svojih otrok zaradi napačnih prepričanj?«

Publiusa je njen odziv vrgel iz tira. Kazen, ki jo je izrekel za to krščansko družino, je bila po vseh rimskih merilih neverjetno prizanesljiva. Prepričan je bil, da si bo globoko oddahnila in sinove tiho odpeljala v tempelj, kjer se bodo skupaj pokesali.

Je bilo mogoče, da bi Felicita ogrozila življenja družine le zaradi zahteve po osemdnevnem žrtvovanju v templju?

Publius je zdaj nadaljeval z manjšo mero strpnosti. V njegovem glasu je bilo mogoče čutiti šok in vedno večji gnev. »Previdno izbiraj besede, saj ima to sodišče vso pravico, da vam vsem naloži najstrožjo kazen za storjene zločine.«

Felicita je odgovor skorajda izpljunila. »Rekla sem ti, da so tvoje grožnje prazne, ti pogan. Tvoje besede so prazne. Nobena izrečena kazen ne more spremeniti mojega prepričanja, zato ne trati besed. Če to pomeni, da me moraš dati usmrtiti, potem to stori hitro, tako da bom odšla k Bogu in se ponovno združila z možem. Če morajo moji sinovi umreti z mano, bodo v smrt odšli z veseljem, saj vedo, da je tisto, kar jih čaka v nebesih, veliko lepše od vsega, kar si lahko predstavljajo na tem strašnem svetu.«





www.kiroja.si - vse pravice pridržane. Izdelava in gostovanje spletnih strani www.strani.com