Julie James Osem let skomin Kiroja - spletna knjigarna


E-NOVICE

Vpišite vaš epoštni naslov:
Naročite se na epoštne novičke in bodite redno obveščeni o vseh novostih, akcijah in popustih.
Knjige v tej kategoriji:




Nahajate se v kategoriji: / Hiša knjig KMŠ / Sodobni romani_kms
Julie James Osem let skomin

Julie James Osem let skomin
Večja slika Večja slika


V lahkotni in romantični zabavni komediji sta odvetnika Payton in J. D. tekmeca od vsega začetka. Navzven hlinita hladno zadržanost, a pod to krinko se prezirata in drug z drugim ves čas tekmujeta. Ko se oba odvetnika potegujeta za isto mesto družbenika, nasprotja dosežejo vrhunec in boj med njima postaja vse ostrejši. A ko združita moči v pomembnem primeru, spoznata tudi vrednote drug drugega.


1. poglavje
ELEKTRIČNA BUDILKA se je oglasila ob 5.30 zjutraj.
Payton Kendall je zaspano dvignila roko in tipala po
nočni omarici, da bi utišala neprijetno zvonjenje. Udobno
zleknjena med pernatimi blazinami je mežikala in se
prebujala. Dovolila si je tiste prve in hkrati zadnje trenutke
dneva, ki so bili samo njeni. Nato se je nenadoma nečesa
spomnila in skočila iz postelje.
Danes je bil tisti dan.
Payton je imela za tisto dopoldne izdelan načrt –
nastavila je budilko, da bi jo zbudila pol ure prej kot po
navadi. In za to je obstajal poseben razlog: nekaj časa je
opazovala in spremljala njegov dnevni urnik in videla je, da
on prihaja v pisarno vsako jutro ob sedmih. Vedela je, da
je rad prvi v pisarni. Ko bo to jutro prišel, bo ona že tam.
In bo čakala. V mislih je že vse predelala – vedla se bo čisto običajno.
V svoji pisarni bo, in ko ga bo zaslišala vstopiti, se bo ‚čisto
slučajno‘ sprehodila do tja, kot da namerava nekaj vzeti iz
tiskalnika. »Dobro jutro,« ga bo pozdravila z nasmeškom.
In ne da bi karkoli rekla, bo natanko vedel, kaj tisti
nasmešek pomeni.
Oblečen bo v eno tistih modnih oblek, za katere je
Payton vedela, da so ukrojene posebej zanj. »Možak ve,
kako se nosi obleka,« je slučajno slišala eno od tajnic, ko
so v čajni kuhinji v triinpetdesetem nadstropju klepetale
ob avtomatu za kavo. Payton se je v strahu, da ne bi izdala
čustev, ki jih je gojila do njega, komaj zadržala, da ne bi še
sama česa pripomnila.
Payton je dosledno delovala v skladu z načrtom in
v naglici je opravila svoj običajni jutranji ritual. Ni bilo
prvič, da je pomislila, koliko lažje je to za moške. Nobenega
ličila, nobenega ravnanja las in britja nog. Tem lenim
podležem za opravljanje male potrebe ni bilo treba niti
sesti na straniščno školjko. Samo prha, britje, tik-tak in v
desetih minutah so lahko odšli skozi vrata. Toda Payton
je sumila, da on v te zadeve vloži nekoliko več truda. Tista
popolna nepopolnost in njegovi ravno prav zmršeni lasje
so zagotovo zahtevali nekaj truda. In po tistem, ko ga je
opazovala, je videla, da v istem mesecu nikoli ni imel na
sebi iste kombinacije srajce in kravate.
Saj ne, da Payton tudi sama ne bi vlagala truda v svoj
videz. Svetovalec za poroto, s katerim je sodelovala v dokaj kočljivem primeru, povezanim z diskriminacijo
med spoloma, ji je rekel, da se porotniki – tako moški
kot ženske – z večjo naklonjenostjo odzivajo na ženske
odvetnice, ki so privlačne. Payton se je zadeva zdela
žalostno seksistična, a jo je sprejela kot dejstvo in tako je
bilo njeno splošno pravilo, da je v službi dobesedno vedno
pokazala svoj najlepši obraz. Sicer pa bi se raje obesila, kot
dopustila, da bi jo on videl kakorkoli drugačno kot v njeni
najboljši izdaji.
Vožnja s podzemno železnico do pisarne je bila mirna
in v tisti zgodnji jutranji uri z veliko manj potniki. Videti
je bilo, da se je mesto komaj začelo prebujati, ko je Payton
stopala vzdolž reke Chicago proti tri ulice oddaljeni
odvetniški pisarni. Žarki zgodnjega jutranjega sonca so
se odbijali od reke in se prelivali v nežnem zlatem sijaju.
Payton se je sama pri sebi nasmehnila, ko je hodila skozi
preddverje stavbe, kjer je bila njena služba. Bila je zelo
dobre volje.
Njeno vznemirjenje je naraščalo, ko se je dvigalo
vzpenjalo v triinpetdeseto nadstropje. Njegovo nadstropje.
Vrata so se odprla in razkrila temen pisarniški hodnik.
Tajnic ne bo vsaj še dve uri in to je bilo dobro. Če bo šlo
vse po načrtu, mu bo povedala nekaj stvari in lahko bo
spregovorila brez strahu, da bi jo kdo utegnil slišati.
Payton se je samozavestno napotila po hodniku in
aktovka se je pozibavala ob njenih nogah. Njegova pisarna
je bila nekoliko bliže dvigalu, na poti do svoje pisarne je morala mimo nje. Osem let je minilo od takrat, ko sta
se preselila vsak v svojo pisarno, ki sta bili ena nasproti
drugi. V mislih je že prebrala črke na tablici z imenom na
njegovih vratih.
J. D. JAMESON
Bog, kako ji je že samo ob misli na to ime srce kar
poskočilo …





www.kiroja.si - vse pravice pridržane. Izdelava in gostovanje spletnih strani www.strani.com