V zbirki šestih zgodovinskih romanc predstavlja avtorica uspešnic
Sabrina Jeffries vročekrvne diplomantke Šole za dedinje,
ki jo vodi gospa Harris. Nenavadne dedinje so kos tudi
največjim zapeljivcem v visoki družbi.

Lady Amelia Plume ima veliko občudovalcev. Žal so vsi koristolovci
ali pa gizdalini, ki ji ne morejo nuditi eksotičnih pustolovščin,
po katerih hrepeni. Plesne dvorane Mayfaira so postale mikavnejše,
odkar je prišel major Lucas Winter, Američan z nevarno preteklostjo
in temačnim značajem. Lucas je odrezav, domišljav – in škandalozno
privlačen. Z vsakim vznemirljivim poljubom podžiga poželenje v njej,
vendar Amelia sumi, da se za njegovim dvorjenjem skriva nekaj več.
In to bo odkrila za vsako ceno.

Lucas je prišel v London, da bi našel poneverjevalca, ki je ukradel denar
pomorskemu podjetju. Očarljiva lady Amelia bi ga lahko pripeljala do
zločinca. Toda njuno preprosto spogledovanje se hitro spremeni
v nevarno zapeljevanje. Ko njegov tekmec ogrozi Amelijin ugled,
se mora Lucas odločiti, ali se želi maščevati za preteklost ali zaživeti
v prihodnosti, polni vroče strasti.

Prvo poglavje
London

Junij 1818

Dragi bratranec Michael,
nekaj naslednjih tednov me ne bo v šoli, saj bom v Londonu spremljala lady Amelio, medtem ko bosta njen oče in mačeha na deželi. Kljub temu mi piši. Potrebovala bom tvoje modre nasvete, saj je lady Amelia precej živahna (če smem reči, da skoraj tako kot jaz?) in bi naju lahko spravila v težave, še preden se sezona konča.
Iskreno tvoja
Charlotte

Kdo bi si mislil, da so lahko plesi dolgočasni?
Zagotovo ne lady Amelia Plume. Ko je iz majhnega obmorskega mesteca Torquay prišla v London, je bila nad vsako čajanko, vsakim plesom in vsako večerno zabavo povsem očarana.
Toda to je bilo pred dvema letoma, preden je spoznala, da so vsi družabni dogodki enaki. In vsakoletni spomladanski ples ovdovele vikontese Kirkwood ni bil nobena izjema, je po množici, ki se je zbrala v plesni dvorani, okrašeni z vrtnicami, presodila Amelia. Bili so isti pusti ljudje – paradirajoči gizdalini, obrekljive matrone in lahkomiselne mlade dame. Tukaj se ne bi zadrževala nobena dama, ki jo mikajo pustolovščine in se vsaj malo spoštuje.
Žal je obljubila svoji škotski prijateljici, lady Venetii Campbell, da bo ostala. Venetia, ki jo je zagledala nedaleč od sebe, je vsaj znala poživiti dolgočasni večer.
»Hvala bogu, da si prišla,« je rekla Venetia, ko se ji je približala. »Prisežem, da bom umrla od dolgčasa. Tukaj ni skoraj nikogar zanimivega.«
»Nikogar?« je vprašala Amelia z vidnim razočaranjem. »Nobenih španskih ambasadorjev ali raziskovalcev, ki so se ravnokar vrnili s Tihega oceana, ali vsaj kakšnega opernega pevca?«
Venetia se je zasmejala. »Mislila sem bolj na primerne moške.«
Za Venetio je to pomenilo pametne moške. Saj ne da bi ji primanjkovalo moških občudovalcev, bistrih ali neumnih. Poleg tega, da je bila nesramno bogata, je bila s svojimi vranje črnimi kodri, smetanasto poltjo in precej … velikimi prsmi lepa na način, ki je obnorel vsakega moškega.
Amelia je bila ob njej videti obupno povprečna – srednje visoka s povprečno kožo in poltjo. Njena povprečna postava ne bo nikoli navdihovala pesnikov in njeni srednje rjavi lasje so nihali med kodrastimi in ravnimi.
Bilo jih je pa vsaj veliko, hvala bogu, in da so se lepo svetili, jih je negovala s pomado in kovačnikovo vodico svoje ameriške mačehe. Čeprav Amelijine oči niso bile morsko zelene barve kot Venetijine, so jih moški opisovali kot 'iskrive', pa tudi njene prsi so po navadi vzbujale pozornost.
Skratka, Amelia je premogla skromnejše čare in temu primerne snubce. Seveda je večino moških zanimala samo njena ne tako skromna dediščina, ki ji je pripadala kot hčerki grofa Toveyja. Toda tako ali tako se ni nameravala poročiti z nobenim od njih – niti z markizom Pomeroyem, ostarelim generalom, ki sta mu ugajali njena osebnost in dota, niti z gostiteljičinim sinom, vikontom Kirkwoodom, ki ji je dvoril lani.
Želela si je bolj pustolovsko življenje – potovati po Turčiji kot lady Mary Wortley Montagu ali živeti v Siriji kot legendarna lady Hester Stanhope.
»Pravzaprav,« je rekla Venetia, »je tukaj nekdo, ki se bo obema zdel 'zanimiv': ameriški bratranec lorda Kirkwooda,« je pokimala z glavo proti točki za Amelio. »Major Lucas Winter naj bi prišel v Anglijo po pooblastilu ameriške vojne mornarice.«
Ko je Amelia sledila Venetijinemu pogledu, je pričakovala starejšega od vremena zdelanega moškega. Izbuljila je oči. Ljubi bog, kako je lahko ob prihodu spregledala njega?
Major Winter je v polni dvorani izstopal kot sokol med golobi. Nosil je bleščečo modro uniformo, obrobljeno z zlato kito, in okoli vitkega pasu širok trak v krvavo rdeči barvi. Že ob pogledu nanj ji je začelo razbijati srce.
Pa ne samo zaradi uniforme. Njegovi črni lasje so se ujemali z barvo zloščenih škornjev, njegov še zdaleč ne zdelani obraz je bil zagorel in ob njem so bili drugi gospodje videti dobesedno slabokrvni. Očitno je preživel veliko časa na morju in v bitkah po Sredozemlju. Oh, kakšne pustolovščine je moral doživeti!
»No, to je moški,« je pripomnila Venetia. »V Ameriki so visoki in lepo raščeni, kajne? Četudi so njegove poteze nekoliko robate.«
To je bilo res. Njegova čeljust je bila malce preveč oglata in nos preozek, da bi veljal za čednega. In vsak angleški lord bi si neusmiljeno populil te košate in neurejene obrvi. A čeprav bi njegovo zunanjost uredili, bi bil še vedno, če bi se tako mrščil in grdo gledal, videti 'robat'.
In privlačen.
»Niti ene dame še ni zaprosil za ples,« je dejala Venetia s hudomušno iskrico v očeh. »Toda to ti bo zelo všeč – pravijo, da naj bi s sabo tovoril pravi arzenal. Če bo še naprej žalil častnike, ga bo morda moral celo uporabiti.«
»Žalil jih je?« Presneto, kaj vse je zamudila, ker je prišla pozno.
»Lordu Pomeroyu je dejal, da so Američani zmagali v zadnjem sporu z nami, ker angleške častnike 'bolj zanimajo promenade kot pištole'.«
Amelia se je zasmejala. Kar predstavljala si je, kako je general sprejel takšno izjavo. Še posebej če mu je to povedal major, ki se je obnašal, kot da bi bil na sovražnem ozemlju, čeprav se je vojna končala že pred tremi leti. Medtem ko je major Winter srkal šampanjec, je prezirljivo premeril plesno dvorano kot vohun na preži.
»Je poročen?« je Amelia vprašala.
Venetia se je namrščila. »Zdaj ko si vprašala ... pravzaprav ni tega nihče omenjal.«
»Upam, da ni.« Amelia ga je spet skrivaj ošinila. »Mora biti precej pogumen, da se upa soočiti s starimi sovražniki na njihovem ozemlju.«
»In pod kiltom mora skrivati več kot pa samo trhlo palico,« je dodala Venetia z močnejšim škotskim naglasom.
Amelia jo je postrani pogledala. »Spet si brala knjižico s haremskimi zgodbami, kajne?«
»Zelo poučna je,« je odvrnila Venetia in prešla v šepetanje. »Misliš, da ima major 'meč', ki bi se ga splačalo počastiti z usti?«
»Ljubi bog! Celo jaz nisem tako brez sramu, da bi ugibala o majorjevem 'meču'.«
Venetia se je zahahljala. »Tvoja mačeha bo vesela tvojega priznanja.«
Amelia se je zasmejala. »Bog ve, da je Dolly, uboga reva, že obupala nad mano. Sovražila je, da jo je pokojni mož vlačil po vsem svetu, zato nikakor ne more razumeti, zakaj jaz skočim ob vsaki možnosti potovanja.«
Njen pogled je zdrsnil nazaj k majorju. Ameriški marinci so bili legendarni v bojih z berberskimi pirati. Ali je bil premlad, da bi to izkusil? Bi se mu drznila predstaviti in ga vprašati?
Lord Kirkwood jo je ošinil in nekaj zamrmral svojemu bratrancu, ki je sledil njegovemu pogledu. Bilo je prvič, da je Američan pogledal v njeno smer, in namenila mu je očarljiv nasmešek.
Ni ji ga vrnil. Priprl je oči in se kot roparica zastrmel vanjo, nato pa nesramno premeril njeno obleko iz rumene kitajske svile z rdečimi orientalskimi naborki. Ko se ji je spet zazrl v obraz, je rdečica že precej obarvala njena lica.
Ljubi bog, ta moški je res predrzen. Še noben Anglež je ni pogledal, kot da bi stala popolnoma gola. Kako zanimivo. Po hrbtu jo je prijetno spreletelo.
Potem pa je vse uničil s kratkim kimljajem in pogled preusmeril na bratranca.
No! Kaj naj si zdaj misli o tem?
»Kje pa je pravzaprav tvoja mačeha nocoj?« je vprašala Venetia.
»Z očetom sta včeraj odpotovala v Torquay,« ji je zamišljeno odvrnila Amelia. Ker je Dolly pričakovala njunega prvega otroka, se je oče odločil, da jo bo razvajal na deželi. »Skoraj ste me prisilila, da bi šla z njima, a k sreči je gospa Harris privolila, da bo prišla v mesto in me spremljala, dokler je ne potrebujejo v šoli.«
Amelia in Venetia sta pred dvema letoma diplomirali na Šoli za mlade dame, ki jo je vodila gospa Harris, in ravnateljica ju je imela še vedno zelo rada – kot tudi onidve njo. Zato sta odjezdili vsak mesec k njej na čajanko in na njene 'lekcije za dedinje'. Da ne omenjamo prave zakladnice podatkov, ki ji jih je redno pošiljal skrivnostni dobrotnik 'bratranec Michael'.
»Če še tako občudujem gospo Harris,« je rekla Venetia, »je ne bi želela za spremljevalko. Nikoli te ne bo pustila niti za trenutek same z gospodom.«
»S katerim gospodom si želi biti Amelia na samem?« je vprašal godrnjav glas za njima.
Amelia je potlačila stok. Bila je gospodična Sarah Linley, še ena sošolka. Skušala jo je vzljubiti, vendar je afnasta Sarah s sitnarjenjem in snobovstvom tudi Amelio spravljala ob živce.
»Zdravo, Sarah.« Na obraz si je nadela vljudni nasmešek. »Pravkar sva se pogovarjali, da tukaj primanjkuje primernih moških.«
»Koga primanjkuje?« je vprašala Sarah. »Vidim jih več. Recimo lorda Kirkwooda.«
»Za kogar slišim, da se skuša poročiti z bogastvom,« jo je opozorila Venetia.
Sarah si je zvila zlati kodrček okoli prsta. »In jaz imam bogastvo, kajne?«
Bankirjeva hči je bila videti tudi ljubka in krhka kot porcelanasta punčka. Žal ni imela niti trohice možganov v glavi.
»Lord Kirkwood se nikoli ne bi zanimal zate,« ji je odrezavo odvrnila Venetia, ki se ni niti potrudila skriti prezira do gospodične Linley. Ker je Sarah pogosto omenjala 'tiste umazane Škote', sta si bili nenehno v laseh.
»Ah, ampak saj je to že storil,« je odvrnila Sarah in se cedila od pomilovanja. Nato je dramatično vzdihnila. »Na žalost se starši ne strinjajo. Očka pravi lordu Kirkwoodu 'ničvredni plemič' in me hoče poročiti z nekim trgovcem s čajem, ki ima polne lonce denarja. Nocoj sta mi pustila priti na ples le zato, ker bo tukaj tudi trgovec. Jaz, pa poročena s trgovcem! Si predstavljata? Ko pa bi lahko bila lady Kirkwood?«
»Prepričana sem, da bo to vikontu strlo srce,« je posmehljivo pripomnila Venetia.
»Oh, zgodbe še ni konec.« Sarah se jima je skrivnostno nasmehnila.
Amelia je vedela, da je ne sme spodbujati, Venetia pa očitno ni prenesla, da bi Sarah vedela več kot ona. »Kaj res?« jo je zbodla.
Sarah se je sklonila bliže. »Obljubita, da ne bosta nikomur povedali?«
Venetia se je spogledala z Amelio. »Seveda ne bova.«
»Na zadnji zabavi mi je dal pismo, kjer je izpovedal svoje namene.«
Amelia je komaj skrivala osuplost. Lord Kirkwood se ji je zdel dokaj razsoden, če pa se je res želel poročiti z afnasto Sarah, je bil očitno nor ... ali pa je – še huje – potreboval denar, kot si je mislila visoka družba.
»Napisala sem mu odgovor.« Sarah si je nadela tragičen izraz. »Žal bo verjetno za vedno ostal v moji torbici. Mama preverja vso mojo pošto in zagrozila mi je, da mi bo odvzela vse dragulje, če bom samo plesala z lordom Kirkwoodom.« Zasrepela se je čez sobo. »A še vedno bi mi lahko uspelo kaj reči, če ne bi bilo njegovega groznega bratranca.«
Pogledale so ameriškega majorja, ki je ravno izmenjal nekaj besed z dvema gostoma. Ko so se začeli prerekati, je posredoval lord Kirkwood in umiril strasti.
Sarah je vzdihnila. »Kadarkoli se lord odpravi proti meni, njegov neotesani bratranec koga zjezi. Ne morem pa preprosto stopiti k njemu in mu predati pisma. Nekdo bi me zagotovo videl in oče bi me dal iz kože.«
»Potem ga predaj služabniku,« ji je zaničljivo svetovala Venetia.
»Kaj če opazi mama? Ali služabnik izblebeta? Starši bi me verjetno zaklenili v sobo ali storili kaj enako groznega.«
»Lahko bi ga pustila nekje, kjer bi ga zagotovo našel,« ji je predlagala Amelia. »Recimo v njegovem kabinetu.«
»Tam igrajo karte,« je s kujavim obrazom odvrnila Sarah.
»Pa mu daj pismo na posteljo,« ji je predlagala Amelia. »Ali še bolje, na blazino. Noben služabnik si ga ne bo upal umakniti, dokler ga gospodar ne bo videl.«
Ko je Sarah zgroženo strmela vanjo, je Venetia poredno dodala: »Da, Sarah, zakaj ne oddrviš v zgornje nadstropje in ga položiš na njegovo posteljo?«
»Zelo zabavno,« je pripomnila Sarah in se našobila. »Radi bi me spravili v težave, da bi imeli lorda Kirkwooda samo zase.«
Amelia bi ji skoraj odvrnila, da je lord Kirkwood dvoril njej, še preden je sploh začel razmišljati o Sarah, ampak ni zmogla biti tako nesramna. »Želim samo poudariti,« je pojasnila, »da je hiša majhna in obstaja stopnišče za služinčad. Lahko bi se splazila gor in opravila, preden bi kdo opazil, da si izginila.«
»Če je tako preprosto, zakaj tega ne storiš ti?« je zadirčno rekla Sarah. »Ti si tista, ki si želi pustolovščin.«
Amelia ji je že hotela odgovoriti, ko se je ustavila. Res je hrepenela po dobri pustolovščini. Da bi se skrivoma splazila po stopnicah in čutila sladko razburjenje ... le zakaj tega ne bi storila? Ne zaradi Sarah, seveda, ampak samo zato, da bi ugotovila, ali ji lahko uspe.
Nocoj se tako ali tako ne bo zgodilo nič razburljivega. Poleg tega je bila verjetno zgoraj tudi majorjeva soba – in morda bi lahko pokukala v njegov 'arzenal', ki ga je omenila Venetia.
»No, prav,« je rekla Amelia. »Sama bom odnesla pismo v nadstropje.«
Sarah je bila videti presenečena, Venetia pa se je namrščila. »Ne bodi smešna! Ne moreš vstopiti v moško spalnico.«
»To je najboljši način, da bo zagotovo prebral Sarahino pismo.«
»Je le najboljši način, da izgubiš ugled, če te kdo zasači,« je revsknila Venetia. »Za božjo voljo, ali pa če kar stopiš do njega in mu predaš pismo. Opravljivke te bodo v vsakem primeru raztrgale na koščke.«
»Če mi Amelia želi pomagati,« je ugovarjala Sarah, »zakaj ne bi?«
»Zato ker jo bodo zalotili, ti trapica.«
»Če me bodo zalotili, se bom delala neumno,« je odvrnila Amelia. »Prhutala bom s trepalnicami in igrala zmedenko, ki tava po hiši in išče sprejemnico.«
»Z igranjem neumnice ne boš vseh prepričala,« jo je posvarila Venetia.
»Torej se moram potruditi, da me ne zasačijo.« Amelia se je obrnila k Sarah. »Daj mi pismo.« Sarah ga je vzela iz torbice in ga potisnila v Amelijino dlan.
Ne meneč se za Venetijino ugovarjanje, je Amelia vtaknila kuverto v torbico in odhitela proti veži. Čeprav ni šlo za divjo in eksotično pustolovščino, o katerih je sanjala, je bilo bolje kot nič. Zdaj pa ji mora samo uspeti priti do vrat, ki vodijo do stranskih stopnic, ne da bi jo kdo opazil ...
Imela je srečo. Stopnišče je bilo zraven sprejemnice in tako je zlahka izbrala sosednja vrata, ko ni nihče gledal. Tudi zgoraj je sreča ni zapustila, saj je bilo nadstropje s spalnicami zapuščeno.
Toda katera soba je bila od njegovega lordstva? Prisluškovala je stopinjam služabnikov, hitro odpirala vrata in izključila tisto, ki je dišala po rožni vodi in je zagotovo pripadala ovdoveli vikontesi, ter sosednjo, kjer je bivala spletična. Ko je ravno odprla vrata na drugi strani hodnika, je zaslišala glasove na stopnicah. Kri ji je zaplala, da ji je šumelo v ušesih, ter hitro zdrsnila v sobo in zaprla vrata.
Ko je nekdo odhitel mimo nje po hodniku, se je razgledala po prostoru. To je bila zagotovo moška soba. Ob vznožju postelje je stal par zloščenih škornjev, čez naslonjalo stola pa je visel pas z nenavadnim mečem v nožnici. Sablja lorda Kirkwooda je bila zagotovo v spodnjem kabinetu, torej bi to morala biti …
Soba majorja Winterja.
Po koži jo je spreletelo od prepovedanega veselja. Zdaj si lahko ogleda njegovo orožarno. In izve kaj več o njem – kje je bil in kam se odpravlja.
Ali če je poročen.