Rosemary Rogers Drzna strast Kiroja - spletna knjigarna


E-NOVICE

Vpišite vaš epoštni naslov:
Naročite se na epoštne novičke in bodite redno obveščeni o vseh novostih, akcijah in popustih.
Knjige v tej kategoriji:
Kathleen McGowan Pričakovana
Jacquie D'Alessandro Polnočna ura
Kathleen McGowan Knjiga ljubezni
Stephanie Laurens Vragova nevesta
Jacquie D'Alessandro Polnočna priznanja
Stephanie Laurens Lahkoživčeva obljuba
Jacquie D'Alessandro Polnočno zapeljevanje
Stephanie Laurens Škandalova nevesta
Diana Gabaldon Tujka 1. del
Diana Gabaldon Tujka 2. del
Stephanie Laurens Zapeljivčeva ponudba
Stephanie Laurens Skrivna ljubezen
Julia London Knjiga škandalov
Lisa Kleypas Skrivnosti poletne noči
Julia London Škandal na Višavju
Stephanie Laurens Vse o ljubezni
Lisa Kleypas Jesenska vročica
Stephanie Laurens Tihotapčeva prevara
Judith McNaught Kraljestvo sanj
Stephanie Laurens Vse o strasti
Lisa Kleypas Zimska romanca
Stephanie Laurens Izbrana dama
Jacquie D'Alessandro Samska dedinja
Stephanie Laurens Obljuba v poljubu
Stephanie Laurens Neke divje noči
Rosemary Rogers Škandalozna prevara
Jacquie D'Alessandro Uročeni vikont
Rosemary Rogers V okovih ljubezni
Lisa Kleypas Spomladanski škandal
Jacquie D'Alessandro Polnočne skušnjave
Stephanie Laurens Kavalirjeva čast
Stephanie Laurens Nekega norega jutra
Linda Francis Lee Smaragdni dež
Christina Dodd Pravila predaje
Kathleen E. Woodiwiss Plamen in cvet
Kathleen McGowan Princ poezije
Linda Francis Lee Škrlatne čipke
Diana Gabaldon Kačji pastir v jantarju 1. del
Connie Brockway Zapeljiva skušnjava
Judith McNaught Whitney, moja ljubljena
Christina Dodd Pravila zaobljube
Diana Gabaldon Kačji pastir v jantarju 2. del
Samantha James Grehi vikonta Sutherlanda
Christina Dodd Pravila privlačnosti
Gaelen Foley Moj vražji markiz
Linda Francis Lee Valček za Blue Belle
Lisa Kleypas Za vsako ceno
Sabrina Jeffries Komplet knjig Šola za dedinje




Nahajate se v kategoriji: / Kiroja / Zgodovinski romani
Rosemary Rogers Drzna strast

Rosemary Rogers Drzna strast
Večja slika Večja slika


Prevod dela: A DARING PASSION      (prevedla: Petra Žigon)

Leto izdaje: 2011

Nevarna zapuščina

Raine Wimbourne je svojeglava, in ker so jo vse življenje zavijali v vato, hrepeni po dogodivščinah. In ko ji njen ranjeni oče zaupa skrbno varovano skrivnost, izkoristi priložnost. Zakrinkana v najbolj razvpitega angleškega razbojnika se Raine zaobljubi, da bo kot junakinja revežev ohranjala očetovo zapuščino. Potem pa ji polnočno srečanje z mogočnim Philippom Gautierjem pokaže, kolikšna je cena za obvarovanje družinske časti.

 

Ugrabljeno srce

Philippe Gautier je na svoji misiji in prelepa sleparka, ki jo bo predal roki pravice, utegne imeti ključ do rešitve življenja njegovega brata. Prav nič mu ne bo preprečilo, da bi imel Raine ob sebi. Pa vendar, ali mu bo uspelo prepričati neukročeno talko, da postavi vse na kocko samo zavoljo strasti, medtem ko potujeta iz londonskih meščanskih hiš na francoske ulice?

 

 

 


Pogled v knjigo:

Noč je bila, odkrito rečeno, bedna. Čeprav se je dež, ki je kentsko podeželje v zadnjih dneh popolnoma premočil, vsaj spremenil v pršenje in pojenjal, je bil zrak še vedno zgoščen z vlažnostjo, nad dremajočimi vasmi in posestvi pa je ležala odeja megle.

Res bedna noč. Vsaj za dostojne ljudi.

Bila pa je idealna noč za tatove, podleže in strahopetce.

Še preveč popolna, je moral priznati Josiah Wimbourne, ko je vstopil v svojo malo kočo in s težavo odvrgel bleščeče škrlatno ogrinjalo in klobuk. Moral bi vedeti, da bo mirovni sodnik na preži. Blatne ceste in gosta megla bi upočasnila še najboljšo kočijo. Takšne lahke tarče so bile prevelika skušnjava za kateregakoli cestnega razbojnika.

Še posebej za razvpitega Poba iz Knightsbridgea.

Josiah se je skremžil in prečkal majhno kuhinjo ter se sesedel na stol blizu ognja. Šele tedaj je ošinil svojo ramo, iz katere je še vedno pronicala kri. Prekleta bodi njegova topoglavost. Imel je skoraj štirideset let. Dovolj je bil star, da je vedel, da je mož, ki podcenjuje sovražnika, mrtev mož.

Prejšnji mirovni sodnik je bil morda neroden bedak, ki je rade volje pogledal vstran, če je bila le vsota pravšnja, a ta novi mož, Tom Harper, je bil iz čisto drugačnega testa.

V manj kot mesecu dni se je izkazal za imunega za podkupnine, ustrahovanje in celo neposredne grožnje. Nič ni moglo omajati njegovega občutka za dolžnost ali odločenosti, da bo pomagal izvajati kraljeve zakone.

In kar je še huje; možakar je imel neverjetno sposobnost razmišljati kot kriminalec.

Katerikoli drugi sodnik bi pogledal turobno vreme in si mislil, da bodo faloti raje pili pivo v krčmi ali se greli v objemu voljne vlačuge. A ne Harper. Samo ošinil je razrite ceste in gosto meglo in nagonsko vedel, da bo šel Pob na lov.

K vragu z njegovo vtikajočo se dušo.

Josiahu je nevede zaplesal nasmešek na utrujenem obrazu.

Kljub žgoči bolečini v rami in nespornemu spoznanju, da je bil v nezavidljivem položaju, ni mogel zanikati občudovanja, ki ga je čutil do nepopustljivega sodnika.

Vse odkar je zapustil mornarico, je le stežka odkril nasprotnika, ki bi bil vreden njegovih spretnosti. Vsekakor to niso bili Preganjači, ki so jih njegove žrtve včasih najele, da bi ga ujeli.

Niti vojska ne, ki so jo poklicali lokalni plemiči, ko so se naveličali tega, da so bili njihovi elegantni gostje vedno oropani, kadar so potovali skozi Knightsbridge. Kako naj ne bi spoštoval prekletega cucka?! Njegov tok misli je prekinil suhljat, mrkogled služabnik, ki je vstopil v kuhinjo in se zazrl vanj s splašenim, a namrščenim pogledom.

Foster je bil nekoč izurjen služabnik, ki je delal v nekaterih najlepših londonskih domovih. Ta položaj bi morda še vedno imel, če ga ne bi ujeli pri ponarejanju delodajalčevega podpisa, da bi lahko unovčil nekaj čekov. To, da je denar uporabil za pomoč sirotišnici in ne za v lasten žep, ni imelo pomena. Spoznali so ga za krivega in ukazali, naj ga odpeljejo v kaznilniško kolonijo.

Skočil je z ladje obsojenih in zrl smrti v oči, ko ga je Josiah potegnil iz vode.

Od tega je minilo že skoraj dvajset let in Josiah ni imel nikoli razloga, da bi obžaloval svojo nepremišljeno odločitev. Foster je dokazal, da je neomajno zvest in ima sposobnost Josiaha naučiti pravih manir, ki mu pomagajo, da je videti kot pravi gospod.

Dejstvo, da je pod elegantno podobo Josiah ostal podlasica, je bila samo njegova krivda.

Ko je Foster opazil krvav madež na gospodarjevi srajci, je pohitel k njemu. »Moj bog, ranjeni ste, gospod!«

»Vse tako kaže, Foster.«

»Sam bog ve, da sem vas dovolj svaril.« Služabnik je tlesknil z jezikom. »Moški vaših let bi moral sedeti ob ognju, ne pa letati po podeželju, kot da je še vedno mlad fantič. To nedvomno vodi v klavrn konec. Predvidevam, da vas je tista demonska zver, ki ji vi pravite konj, zvrnila?«

»Ne, ni me zvrnila, prekleta bodi tvoja nesramnost. Nisem niti starček niti zelenec, da ne bi mogel krotiti konja, pa naj bo demonska zverina ali ne.«

»Kaj pa potem ...?« je vprašal in se sklonil, da bi si pobliže ogledal rano ter hitro zajel sapo. »Hudimana, ustrelili so vas!«

»Da, se mi je zdelo.« Josiah je potihem zaklel, ko si je potegnil uničeno srajco prek glave in jo vrgel v ogenj. »Preklet naj bo Liverpool in njegovi pasji torijci. Uživajo v obdavčevanju državljanov do bedne revščine in se pretvarjajo, kakšna groza je, ko morajo ti državljani živeti kot kriminalci, da lahko preživijo.«

»Liverpool vas je ustrelil?«

Josiah se je na kratko posmehnil. »Ne, butara. Sodnik me je.«

»Ojej.« Foster se je premaknil k omarici, navlažil krpo in se vrnil h gospodarju. »No, pa poglejva.«

Ko mu je služabnik pritisnil krpo na rano, je Josiah sunkovito zajel sapo. »Pazljivo, Foster. Boli kot hudič.«

Foster je drgnil Josiahovo rano in se ni zmenil za kletvice, ki jih je mrmral gospodar. »K sreči je samo praska, a globoka.« Stopil je korak nazaj, da je Josiahu namenil pogled, ki je bil še bolj mrk kot po navadi. »Potrebovali boste šive.«

»Tega sem se bal.« Josiah je zmajal z glavo. To ni bila njegova prva rana in nedvomno ne zadnja, a je bila presneto nepotrebna.

»Kaj stojiš tam in bolščiš, Foster! Skoči po šivanko in nit. In ne pozabi konjaka. Če bom hotel prenesti tvojo nerodno operacijo, imam občutek, da bom želel imeti čute popolnoma otopljene.«

Foster se je hitro začel pomikati zadenjsko in zaprepadeno viti roke. »Vrag jih vzemi. Sem služabnik, ne pa preklemani dohtar. Če potrebujete šive, pokličite starega Durbina.«

»Da ob prvi priložnosti s kozarcem v roki vsej soseki izblebeta o moji poškodbi?« je zagodrnjal Josiah. »Ne bodi bolj bebav, kot je treba.«

»Pa saj ni pomembno,« je Foster skomignil z rameni. »Nihče se ne zmeni za njegova pijanska blebetanja.«

»Lahko ti zagotovim, da se bo sodnik še kako zmenil za vsako blebetanje, ki se tiče ranjenega gospoda,« je priznal Josiah in se skremžil nad služabnikovo neumnostjo. »Vé, da mu je ta večer uspelo ustreliti Poba iz Knightsbridgea. Bilo bi tako, kot če bi mi nataknil zanko okrog vratu.«

Zavladala je tišina, ko je služabnik premleval besede in na koncu vendar uvidel nevarnost položaja.

»Hudimana,« je zavzdihnil in namrščil razmrščene sive obrvi. »Predvideval sem, da se bo ta mož izkazal za pravo zgago. Ne moreš se ravnati po pravilih gospoda, ki vedno vtika nos tja, kjer se ga nič ne tiče.«

Bolečini navkljub so Josiahove ustnice trznile ob ogorčenem tonu služabnika. »Prepričan sem, moj dragi Foster, da on čuti, da je njegova dolžnost vtakniti se v vsako stvar, ki se zgodi v tem okrožju.«

»Ojej, nedvomno je odločen, da si v Londonu ustvari ime. Ne glede na to, koliko dobrih ljudi bo za to obesil.«

»Ali slabih, kot kaže.«

Foster je prhnil in vrgel krvavo cunjo v korito. Bil je preprost mož. Mož, ki je imel svojevrsten in edinstven občutek za dobro in slabo. In nič ga ne bi moglo prepričati, da je njegov gospodar strahopeten kriminalec.

Kakšna škoda, da niso vsi tako skrajno ravnodušni do njegovih podlih navad, si je Josiah trpko priznal.

»Niti do kolen ne seže staremu Royceu,« se je pritožil Foster. »To pa je bil pravi sodnik, ki je znal opravljati svojo dolžnost.«

»Prav tako pa je spodobno sprejemal prijateljsko podkupnino, če si mu jo ponudil,« je Josiaha podražil služabnika.

»Ah, razsoden človek.«

»Imel pa je tudi precej nesrečno željo po cenenem džinu in še bolj cenenih vlačugah, kar ga je pomagalo pahniti v zgodnji grob.« Josiah je zmajal z glavo in se skremžil, ko mu je skozi ramo švignila bolečina.

»Lahko žalujeva za njim, a to ne bo spremenilo dejstva, da je najina misija postala precej bolj nevarna, stari prijatelj.«

»Morda bi se morali za nekaj časa potuhniti.«

Josiah se je skušal udobno namestiti na lesenem stolu. Želel si je le še vroče kopeli in mehke postelje, a je vedel, da mora najprej poskrbeti za rano.

To pa je pomenilo, da mora prepričati svojega trmastega pajdaša, naj nadaljuje krvavi posel.

»Nikar se ne boj, Foster, ta presneta rana je poskrbela, da se bom potuhnil za kar nekaj dni, če ne celo tednov. In ko smo že pri ranah – zavlačuješ! Ne nameravam izkrvaveti samo zato, ker se ti kremžiš ob misli, da bi me moral zbosti z iglo.«

Foster je zmajal z glavo. »Nak, gospod.«

»Prav, potem pa pojdi po preklemano šivanko, pa bom to storil sam,« je zahteval Josiah, saj je šlo njegovo potrpljenje h koncu.

»Vam morda lahko jaz kako pomagam?«

Oba moža sta se zdrznila ob zvoku mehkega ženskega glasu.

Josiah je za hip zaprl oči in se vprašal, zakaj je zjutraj sploh vstal iz postelje. Zagotovo bi ga morala sivo vreme in mrzel veter opozoriti, da bo bolje, če si odejo potegne čez glavo in prizna, da je dan izgubljen. Zavedajoč se, da je zdaj iz oči v oči z neizogibnim, je Josiah počasi obrnil glavo in ugotovil, da na vratih v kuhinjo stoji njegov edini otrok.

Ne, ne otrok, se je popravil. Nekako je njegovi Raine uspelo, da se je v času, ko se je šolala v tistem presnetem francoskem samostanu, spremenila v žensko.

Izjemno lepo žensko.

Kot vsakokrat, ga je spet popadlo začudenje.

Čeprav je bil svoje dni kar čeden in je bila njegova dolgo pokojna žena lepo dekle, nista dobila nobenega opozorila, da bi skupaj utegnila ustvariti ... mojstrovino.

Mlade ženske, ki je stala pred njim, ni mogel opisati z nobeno drugo besedo.

Njena lepota je bila sijoča, obdana z migetajočo svetlobo sveč, njena porcelanasta koža s popolnim leskom redkega bisera se je svetila, njene temne oči pa so bile rahlo mandljaste oblike in obkrožene z bogatimi trepalnicami, ki so jim dale pridih žgoče skrivnosti. Njen nos je bil majhna tanka črta, pravo nasprotje njenim polnim ustnicam. In prav poleg tistih ljubkih ust je ležalo majhno znamenje, za katerega se je zdelo, da je tja postavljeno nalašč, da vzbuja pozornost moških.

V tem trenutku je bil njen ljubki obraz še vedno malce svež od spanca in njeni težki jantarjevi kodri so bili spleteni v preprosto kito, ki ji je visela skoraj do pasu. S slokim telesom, sramežljivo zakritim s staro haljo, bi morala biti videti kot zanemarjen otrok. A bila je sijoča in sveža kot angel.

Josiah je žalostno zmajal z glavo. Ko je imela Raine komaj dvanajst let, mu je skoraj strlo srce, ko je moral izpolniti željo pokojne žene, ki je želela hčerko šolati v istem samostanu, v katerem se je izobraževala sama kot otrok. Da bi bila Raine tako daleč stran od njega, se je zdela prevelika žrtev.

A ni mogel zanikati malega, razumnega dela sebe, ki si je oddahnil, da jo je lahko poslal stran od te soseske.

Že takrat je bilo videti, da se ji obeta neverjetna lepota, in Josiah se je dobro zavedal, da se bodo še prekmalu po njej pasli pohotni pogledi številnih plemičev. Imeti tak slasten zalogaj na dosegu, bi bila zanje prevelika skušnjava in dali bi vse od sebe, da jo zvabijo v svojo posteljo.

Ne, bolje je bilo, da je bila daleč stran od nevarnosti sveta.

Seveda pa zdaj, ko se je vrnila, ni mogel zanikati, da so se stare skrbi prelevile v nove.

Morda je res pridobila zrelo prefi njenost, ki ji bo pomagala upreti se zapeljevanju, a ni imela prav nobenih zvez in nobene dote, da bi uglednega gospoda zamikalo, da bi si jo predstavljal v stalnejši vlogi. In čeprav se mu je zdela njena na novo odkrita eleganca nadležna, je zagotovila, da se ni več družila z lokalnimi kmeti in trgovci.

V skupnosti zanjo ni bilo pripravljenega mesta, prav tako ni imela matere ali sestre, da bi ji delali družbo.

Josiah je zaskrbljeno izdihnil in iztegnil roko.

»Glej jo, glej. Najbrž bi bilo preveč pričakovati, da te tolikšen hrup ne bi zbudil, draga. Kar vstopi.«

Njena lepo oblikovana loka obrvi sta se stisnila skupaj, ko je stopila proti njegovemu stolu.

»Poškodovani ste.«

»Kot kaže, o tem vlada splošno soglasje,« je rekel in obrnil glavo, da bi ogovoril tihega služabnika. »Foster, nalij mi malo konjaka in potem poskrbi za mojega konja.«

»Hvala Gospodu,« je zamrmral Foster in se hitro premaknil, da bi iz omarice vzel steklenico konjaka in kozarec. Postavil ju je na mizo in se odpravil k vratom.

»Foster,« je Josiah nežno zaklical.

»Da?«

»Poskrbi, da ne bo dokazov o nocojšnjem dogajanju. Naš hlev bo v prihodnjih dneh nedvomno pritegnil veliko zanimanja.«

Foster je počasi prikimal. »Ko bom končal, ne bo sodnik našel niti mišjega drekca.«

»Sodnik?« je vprašala Raine ...





www.kiroja.si - vse pravice pridržane. Izdelava in gostovanje spletnih strani www.strani.com