K. A. Tucker Deset kratkih vdihov Kiroja - spletna knjigarna


E-NOVICE

Vpišite vaš epoštni naslov:
Naročite se na epoštne novičke in bodite redno obveščeni o vseh novostih, akcijah in popustih.
Knjige v tej kategoriji:




Nahajate se v kategoriji: / Hiša knjig KMŠ / Sodobni romani_kms
K. A. Tucker Deset kratkih vdihov

K. A. Tucker Deset kratkih vdihov
Večja slika Večja slika
Mehka vezava
je razprodana


Deset kratkih vdihov je izjemna knjiga o izgubi, paniki, brezupu, begu, ljubezni, prijateljstvu. Je ganljiva zgodba o tem, kako se lahko življenje v enem samem trenutku nepremišljenosti razleti na tisoče drobcenih koščkov.
Ali obstaja kdo, ki lahko vse te razčlovečene delce mladega življenja znova sestavi v utripajoče srce?


ENA
Rahlo hropenje … Srce mi bije v ušesih. Ničesar drugega
ne slišim. Prepričana sem, da se moja usta premikajo in
izgovarjajo njihova imena … Mama? ... Oče? ... A svojega
glasu ne slišim. Še huje je, da ne slišim njih. Obrnem se
na desno in zagledam Jennyjin obris, vendar so njeni udi
videti čudni in nenaravni, ona pa je pritisnjena obme.
Avtomobil nasproti nje je bliže, kot bi smel biti. Jenny?
skušam izgovoriti. Ni odgovora. Če se obrnem na levo,
vidim le temo. Pretemno je, da bi videla Billyja, čeprav
vem, da je tam, ker čutim njegovo dlan. Velika je in močna
in drži me za prste. A se ne premika … Poskušam jo stisniti,
vendar ne morem prepričati mišic, da bi se skrčile. Vse, kar
lahko storim je, da glavo obrnem naravnost in poslušam
svoje srce, za katerega se zdi, da mi že celo večnost kot
nakovalo tolče v prsih.
Nejasna svetloba … Glasovi …
Vidim jo. Slišim jih. Z vseh strani se bližajo. Odprem
usta, da bi zakričala, a ne najdem moči. Glasovi postajajo
glasnejši, luči svetlejše. Lasje se mi naježijo ob hropečem
zdihljaju. Kot bi se nekdo boril za svoj zadnji dih.
Zaslišim glasen resk, resk, resk, kot bi nekdo dvigal
odrske luči, in nato z vseh strani prodre zaslepljujoča
svetloba, ki razsvetli avtomobil.
Razbito vetrobransko steklo.
Zvita pločevina.
Temni madeži.
Luže.
Kri. Vsepovsod.
Nenadoma vse izgine in padam nazaj v mrzlo vodo,
se potapljam v globino, vedno hitreje tonem in ocean me
golta vase. Odprem usta in skušam zajeti zrak. V trenutku
zajamem polna pljuča mrzle vode. Pritisk v pljučih je
neznosen. Pravkar mi jih bo razneslo. Ne morem dihati
… Ne morem dihati. Kratki vdihi, zaslišim mamina
navodila, a ne morem vdihniti. Niti enega vdiha. Moje
telo se trese … trese … trese …
»Ljubica, zbudi se.«
Moje oči se naglo odprejo in pred sabo zagledam
obledelo naslanjalo za glavo. Potrebujem trenutek, da
ugotovim, kje sem, in da se mi podivjano srce umiri.
»Strašno si lovila sapo,« reče glas.
Obrnem se in zagledam žensko z zaskrbljenim in
zgubanim obrazom, ki se sklanja nadme na prehodu,
in njene ukrivljene prste, ki so na mojem ramenu. Še
preden lahko ustavim podzavestni odziv, se moje telo
ob njenem dotiku zvije v dve gubi.
Roko umakne in se nežno nasmehne. »Oprosti,
ljubica. Zdelo se mi je, da bi te bilo treba zbuditi.«
Pogoltnem slino in stežka zamomljam. »Hvala.«
Ženska prikima in se premakne nazaj na svoj sedež na
avtobusu. »Zdelo se je, da te je tlačila mora.«
»Da,« odgovorim s svojim običajnim mirnim in
odsotnim glasom. »Želim si, da bi se enkrat zares
zbudila iz te more.«





www.kiroja.si - vse pravice pridržane. Izdelava in gostovanje spletnih strani www.strani.com