Laura Lee Guhrke Zvite ukane pregrešnega vojvode Kiroja - spletna knjigarna


E-NOVICE

Vpišite vaš epoštni naslov:
Naročite se na epoštne novičke in bodite redno obveščeni o vseh novostih, akcijah in popustih.
Knjige v tej kategoriji:
Silvia Garcia Igra z ognjem
Carla Kelly Karte v rokah gospe Drew
Sherry Thomas Najsrečnejša dama v Londonu
Julie Anne Long Nevarnost naslade
Jennifer Ashley Norost lorda Iana Mackenzieja
Lorraine Heath V postelji s hudičem
Julianne Donaldson Blackmoore
Laura Lee Guhrke In nato jo je poljubil
Courtney Milan V vojni z vojvodo
Joanna Bourne Nevarno razmerje
Joanna Bourne Vohunova dama
Meredith Duran Dotik zaobljube
Meredith Duran Vojvoda senc
Susan Wiggs Šola očarljivosti
Susanna Kearsley Zimsko morje
Courtney Milan Učinek dedinje
Courtney Milan Zimski poljub
Jennifer Ashley Premnogi grehi lorda Camerona
Lorraine Heath Predaja hudiču
Paullina Simons Bronasti jezdec (komplet 1. in 2. del)
Johanna Lindsey Nežna upornica
Catherine Bybee Preganjana do petka
Allison Pataki Sisi: naključna cesarica
Jennifer Ashley Popolna vojvodinja
Kinley MacGregor Mojster poželenja
Nieves Hidalgo Meglice
Johanna Lindsey Rahločutni prevarant
Catherine Bybee Nerazdružljiva do nedelje
Kinley MacGregor Osvojiti Višavca
Kinley MacGregor Rojen v grehu
Julie Anne Long Ljubimec brez primere
Julie Anne Long Vse od predaje
Johanna Lindsey Čarobnost v tebi
Johanna Lindsey Ujetnica poželenja
Jennifer Ashley Zapeljevanje Eliota McBrida
Ruth M. Lerga Ko srce oprosti
Suzanne Enoch Nekaj pregrešnega
Lorraine Heath Polnočni užitki z malopridnežem
Johanna Lindsey Reci, da me ljubiš
Jennifer Ashley Pravila za prave guvernante
Julie Anne Long Poljubila sem grofa
Lorraine Heath Poslednji pregrešni malopridnež
Johanna Lindsey Darilo
Ruth M. Lerga Ko strast počaka
Johanna Lindsey Čarobnost v tebi
Ruth M. Lerga Ko se prebudi ljubezen
Johanna Lindsey Očarljivi malopridnež
Kinley MacGregor Ukrotiti Škota
Laura Lee Guhrke Skrivno gentlemanovo hrepenjenje
Julie Anne Long Kaj vse sem storila za vojvodo
Johanna Lindsey Ujetnik mojih želja
Kinley MacGregor Vitez kresne noči
Sabrina Jeffries Komplet knjig Šola za dedinje
Johanna Lindsey Ujetnik mojih želja
Julie Anne Long Kaj vse sem storila za vojvodo
Kinley MacGregor Vitez kresne noči
Laura Lee Guhrke Grofova igra zapeljevanja
Nieves Hidalgo Je bila vse samo prevara?
Jennifer Laam Izgubljeni čas ljubezni in snega




Nahajate se v kategoriji: / Hiša knjig KMŠ / Zgodovinski romani
Laura Lee Guhrke Zvite ukane pregrešnega vojvode

Laura Lee Guhrke Zvite ukane pregrešnega vojvode
Večja slika Večja slika


Čedni vojvode so lahko tudi zviti malopridneži ... Prudence hrepeni po ljubezni in romantiki, toda kaj ko ima kot šivilja precej zaprte poti. Ko nepričakovano podeduje bajne vsote denarja po očetu, se ji poti sicer odprejo, a kaj ko se s tem pojavijo tudi nevarnosti. Je dovolj previdna ali ...?

"Pri Lauri Lee Guhrke že z enim samim poljubom roke postane branje nadvse razburljivo!" – Julia Quinn


POGLED V KNJIGO!
Dedinja Abernathyjevega bogastva zaročena! Resnično
iz ljubezni? (Družabna kronika, 1894)

Njegova je bila. To je Rhys začutil, ko so se njune ustnice prepletle, ko ga je objela okoli vratu in se s svojim mehkim telesom stisnila k njemu. Užival je v sladkobi zmage, hkrati pa ga je po celem telesu prevzemalo vroče, hlepeče vznemirjenje. A tudi ta močna kombinacija mu ni bila dovolj. Hotel je več.
Čeprav je vedel, da se mu je predala, to je čutil, je vseeno želel, da glasno pristane, da bo postala njegova žena. Prekinil je poljub in nagnil glavo ter jo začel poljubljati po vratu. »Si s tem pristala?« je vprašal in z jezikom okušal njeno kožo.
V odgovor je nežno zastokala, kar je nedvomno pomenilo potrditev, a še vedno ni bil zadovoljen. Želel jo je slišati.
Poljubljal jo je po vratu, od spodaj navzgor.
»Nisem dobro razumel,« ji je zamrmral v uho. Z usti je prijel njeno ušesno mečico in nežno zagrizel v njeno žametno kožo. Začutil je, kako ji je ob tem vztrepetalo celo telo.
»Lahko še enkrat ponoviš?«
»Mhm,« je odgovorila, z rokami še vedno okoli njegovega vratu, in njeno dihanje se je pospešilo.
»Hmmmmm ... hmmmmm.«

To mu še vedno ni zadoščalo. Med sesanjem njene ušesne mečice se je Rhys spustil z njenega obraza in z rokami zdrsel navzdol. Ko so njegove dlani zaobjele njene bujne prsi, je bil užitek nepopisen, a ni obstal tam. Z rokami je potoval še niže, ob njenem pasu in nato po širini njenih bokov. Celo skozi vse plasti
njenih oblačil in trde kosti njenega steznika je začutil njeno postavo in bila je tako popolna, da je v moškem odobravanju glasno zastokal.
»Lepa si,« je zamrmral in si nemudoma očital, zakaj se ni mogel spomniti česa bolj izvirnega. A tudi če bi mu šlo za življenje, se ne bi mogel domisliti česa boljšega. Poljubljal ji je uho, lice, lase. »Privlačna.«
Z rokami je zaobjel njeno zadnjico, kar jo je šokiralo, to je začutil. Njene roke so zdrsele z njegovega vratu in dlani so se uprle ob njegove prsi. Tudi sam je bil šokiran, kajti ob njenem ušesu je slišal svoje dihanje, ostro in hitro. Ko je zaobjel obline njene sočne in lepe zadnjice, je z grenkobo ugotovil, da mu stvar uhaja izpod nadzora. Opomniti se je moral, da sta v salonu uglednega
damskega gostišča in ugledne dame se bodo vsak hip vrnile. A tudi, ko si je rekel, da se mora ustaviti, jo je dvignil, njene roke so spet tesno objele njegov vrat in svoje boke je tesno prislonil k njenim. Užitek je bil tako močan, da ga je skoraj spodneslo, a se je zopet opomnil, da zdaj ni primeren trenutek za ljubezenska
raziskovanja. Moral jo je spustiti, a ne, preden mu ne priseže. »Reci, da se boš poročila z menoj, Prudence. Reci.«
»Da.« je zavzdihnila. »Da, poročila se bom s teboj.«
Ob tej obljubi ga je preplavilo olajšanje, pomešano z neuslišanim hrepenenjem. Rhys je globoko zajel sapo in jo nerad spustil na tla. Še enkrat jo je poljubil, preden jo je izpustil, dal roke za hrbet in naredil dolg – zelo dolg – korak nazaj.

»Moral bom govoriti s tvojim stricem,« je rekel z rahlo negotovostjo v glasu. Pokimala mu je, a ni odgovorila. Dvignila je roko in se s konicami prstov dotaknila njegovih ustnic ter presenečeno zrla vanj. Rhysu se je zdelo, da ve, zakaj.
»Nikoli te še ni nihče poljubil, kajne?«
Umaknila je roko. »Pravzaprav me je,« mu je odgovorila, kar ga je presenetilo. Nekoč v Sussexu. John Chilton, pekov sin. Oba sva imela štirinajst let. Ni ...« umolknila je, si roko položila na trebuh in globoko vdihnila. »Ni bilo ravno isto.«
To ga je spravilo v smeh, in še preden se je zavedel, kaj počne, je že prelomil, kar si je zadal. Približal se ji je, v roke vzel njen obraz, nagnil njeno glavo nazaj in jo še enkrat poljubil – močno in hitro.
»Mogoče veš, kje bo gospod Feathergill to popoldne?«
»Član kluba White je. Verjetno bo tam.«
Rhys je pokimal. »Verjetno se bom moral srečati tudi s člani upravnega odbora tvoje lastnine. Domnevam, da jih imaš?«
»Da, gospod Elliot Whitfield in še dva pravnika. Vsi morajo privoliti v zaroko.«
»Ne predstavljam si, da ne bi. Navsezadnje sem vojvoda. In čeprav je presenetljivo, se želiš poročiti z menoj. Če me boš ti sprejela, ne morejo ravno ugovarjati. Morda bodo le podvomili o tvoji razsodnosti.« Roke so mu zdrsele na njen pas in poljubil jo je na nos. »Bova nocoj skupaj večerjala.«
»Če želiš.«
»Zakaj pa ne bi?«
»Ne bo ravno prijateljska večerja. Stricu Stephenu in teti Edith nisi ravno pri srcu.«
Rhys je pomislil na položaj, v kakršnem je bila, ko sta se spoznala. Klečala je na kolenih in prenašala Albertine izpade, dolge ure garala kot šivilja in živela v gostišču. Sama in na svojem, niti lastni sorodniki niso pazili nanjo in pomislil je, da tudi oni njemu niso pri srcu.
»Potem pa raje govoriva o čem prijetnejšem. Kam bi te odpeljal na medene tedne, hmmm? Bi si želela videti Italijo? Pariz?«
Odkimala je. »Rada bi videla tvoje posesti.«

»Kaj?« Rhys je bil presenečen.
»Kako pa to?«
Videti je bilo, da je njo še bolj presenetilo njegovo vprašanje kot njega njeno. »Tvoja žena bom. Je mar tako presenetljivo, da si želim videti tvoje posesti?«
»Seveda ne,« je pohitel in se v mislih jezil nase, da tega ni predvidel. »Seveda si želiš ogledati vse. Gre samo za to, da hiše niso ravno ...« Umolknil je in tuhtal, kako bi se stvari izognil.
»Niso opremljene. Ni ravno veliko ... kar bi bilo ... strehe puščajo in odtoki so v obupnem stanju, vrtovi so zanemarjeni. Posesti trenutno niso v nikakršnem stanju za obiskovalce.«
»Prav zato jih želim videti,« mu je pojasnila. »Rada bi si ogledala, kaj vse bo treba postoriti. Rada bi spoznala ljudi in jim pokazala, da bova odgovorna vojvoda in vojvodinja.«
Pogleda je njen odkriti obraz in osuplo spoznal, da je morda pretiraval v svoji junaški, vojvodski drži.
»Pravzaprav,« je nadaljevala, »mislim, da nima smisla odlašati. Najbolje, da se kar odpraviva.«
»Želiš iti tja še pred poroko?«
»Da. Situacija zveni tako hudo, da se morava nemudoma odpraviti tja, da ugotoviva, kaj je treba postoriti. In če so odtoki res v tako slabem stanju, obstaja tveganje za tifus.«
»Prudence, trenutno to ni mogoče. Razen pri Winter Parku bi morala povsod bivati v lokalnih gostilnah.«
»To me ne moti. Poleg tega lahko, če se odpraviva zdaj, vse potrebno delo postoriva na medenih tednih.«
Vso pravico ima, da si ogleda posesti, prej ali slej si jih bo morala. Da bi se popravil lotili že pred njunim odhodom na medene tedne, ni bila slaba ideja. Če se je še tako trudil, se ni mogel domisliti nobenega pametnega razloga, da bi jo zavrnil. Pomislil je na
svoje otroštvo, na Winter Park, na vse stvari, ki jih je pokopal že dve desetletji nazaj, in njegova osuplost je začela preraščati v grozo.

»Prudence, saj ne misliš resno?«
»Če bom tvoja vojvodinja, si moram ogledati, kaj bodo najini domovi potrebovali, se ti ne zdi?«
Nenadoma se je zganil, strah globoko v njem je bil kot speči velikan, ki se je začel prebujati.
»Nekatera izmed tistih posesti ne bodo nikoli najin dom,« je rekel skozi stisnjene zobe in pomislil na Winter Park. »Nikoli.«
Ob tako močnem odzivu se je Prudenčino čelo začudeno nagubalo in trudil se je, da bi ohranil mirno kri. Svoj denar je želela nameniti za popravilo teh stavb in jih spremeniti v dom. Sladki, naivni cmoček. Ni se zavedala, da se določenih stvari ne bo dalo nikoli popraviti. Z vso silo jo je privil k sebi in svoj obraz zakopal v njene po sivki dišeče lase. Njeni prsti so ga božali po licu.
»Če ne želiš iti ...«
»Ne.« Globoko je zajel sapo in dvignil glavo. Dvajset let je minilo, odkar je bil nazadnje na kateremkoli izmed svojih posestev. Menda je bilo že dovolj. Morda bo lahko Prudenčina prisotnost pregnala vse slabe stvari. Morda bo lahko kmalu pregnal duhove preteklosti in se pomiril z njo.





www.kiroja.si - vse pravice pridržane. Izdelava in gostovanje spletnih strani www.strani.com