Johanna Lindsey Nežna upornica Kiroja - spletna knjigarna


E-NOVICE

Vpišite vaš epoštni naslov:
Naročite se na epoštne novičke in bodite redno obveščeni o vseh novostih, akcijah in popustih.
Knjige v tej kategoriji:
Silvia Garcia Igra z ognjem
Carla Kelly Karte v rokah gospe Drew
Sherry Thomas Najsrečnejša dama v Londonu
Julie Anne Long Nevarnost naslade
Jennifer Ashley Norost lorda Iana Mackenzieja
Lorraine Heath V postelji s hudičem
Julianne Donaldson Blackmoore
Laura Lee Guhrke In nato jo je poljubil
Courtney Milan V vojni z vojvodo
Joanna Bourne Nevarno razmerje
Joanna Bourne Vohunova dama
Meredith Duran Dotik zaobljube
Meredith Duran Vojvoda senc
Susan Wiggs Šola očarljivosti
Susanna Kearsley Zimsko morje
Courtney Milan Učinek dedinje
Courtney Milan Zimski poljub
Jennifer Ashley Premnogi grehi lorda Camerona
Lorraine Heath Predaja hudiču
Paullina Simons Bronasti jezdec (komplet 1. in 2. del)
Laura Lee Guhrke Zvite ukane pregrešnega vojvode
Catherine Bybee Preganjana do petka
Allison Pataki Sisi: naključna cesarica
Jennifer Ashley Popolna vojvodinja
Kinley MacGregor Mojster poželenja
Nieves Hidalgo Meglice
Johanna Lindsey Rahločutni prevarant
Catherine Bybee Nerazdružljiva do nedelje
Kinley MacGregor Osvojiti Višavca
Kinley MacGregor Rojen v grehu
Julie Anne Long Ljubimec brez primere
Julie Anne Long Vse od predaje
Johanna Lindsey Čarobnost v tebi
Johanna Lindsey Ujetnica poželenja
Jennifer Ashley Zapeljevanje Eliota McBrida
Ruth M. Lerga Ko srce oprosti
Suzanne Enoch Nekaj pregrešnega
Lorraine Heath Polnočni užitki z malopridnežem
Johanna Lindsey Reci, da me ljubiš
Jennifer Ashley Pravila za prave guvernante
Julie Anne Long Poljubila sem grofa
Lorraine Heath Poslednji pregrešni malopridnež
Johanna Lindsey Darilo
Ruth M. Lerga Ko strast počaka
Johanna Lindsey Čarobnost v tebi
Ruth M. Lerga Ko se prebudi ljubezen
Johanna Lindsey Očarljivi malopridnež
Kinley MacGregor Ukrotiti Škota
Laura Lee Guhrke Skrivno gentlemanovo hrepenjenje
Julie Anne Long Kaj vse sem storila za vojvodo
Johanna Lindsey Ujetnik mojih želja
Kinley MacGregor Vitez kresne noči
Sabrina Jeffries Komplet knjig Šola za dedinje
Johanna Lindsey Ujetnik mojih želja
Julie Anne Long Kaj vse sem storila za vojvodo
Kinley MacGregor Vitez kresne noči
Laura Lee Guhrke Grofova igra zapeljevanja
Nieves Hidalgo Je bila vse samo prevara?
Jennifer Laam Izgubljeni čas ljubezni in snega




Nahajate se v kategoriji: / Hiša knjig KMŠ / Zgodovinski romani
Johanna Lindsey Nežna upornica

Johanna Lindsey Nežna upornica
Večja slika Večja slika


Zvit, brezobziren, a vendar privlačen razuzdanec, saj Anthonyjeve čutne modre oči govorijo o užitkih, ki burijo njeno domišljijo – in Roslynn si srčno želi, da bi si drznila predati se takšnemu moškemu. Če bo verjela njegovim strastnim obljubam, jo bo to zagotovo peljalo v pogubo. A če bo zatajila svoje srce, bo to izvrstno damo s Škotskega višavja stalo neprimerljive ljubezni, bolj vroče kot plamen in dragocenejše od najredkejšega dragulja.

"Če iščete čutnost, vas Johanna Lindsey zagotovo ne bo razočarala. – Chicago Sun-Times"


POGLED V KNJIGO:
Čisto na koncu terase je pod drevesom opazila skrito klop, ki se je lepo zlivala z okolico – no, vsaj noge, ki naj bi pripadale klopci. Svetloba je segala samo do tja, saj je nizko se raztezajoča veja, ki se je bohotila proti hiši, služila kot varovalna zavesa. Vse drugo naokoli je bilo v temi zaradi dreves in gostih vej, skozi katere ni
predrla niti mesečina. Kako priročno. Če bi na klop dvignila še stopala, bi bila čisto nevidna, če bi slučajno kdo zašel ven. Všeč bi ji bilo, če je bila neopazna.
Njeno novo zatočišče ni bilo daleč, zato je Roslynn stekla proti nepričakovanemu raju in upala, da je skozi okna ne bo nihče opazil. Spreletel jo je namreč občutek tesnobe, da ji ne bo uspelo priti neopaženo do varnega zavetja senc. Preveč so se ji zdele pomembne. Neskončno si je želela samo nekaj minut predaha. In
preživela bi, če se ji želja ne bi uresničila. Tako ali tako tam ne bi ostala dlje časa, saj bi Frances zaskrbelo. Ampak razen nervoze ji ni bilo pomembno nič od tega. Nesmiselna klop je postala naenkrat tako zelo pomembna samo zaradi njene čustvene potrebe.

Iznenada pa so vsi njeni občutki izginili. Obljubljeni raj na klopci, njeni klopci, je bil zaseden. Stala je tam, v soju svetlobe in brezizrazno strmela v nekaj, kar je od daleč dajalo vtis temne sence, od blizu pa se ji je razkrila ena sama, v črno odeta moška noga, upognjena čez zadnji del klopi in trdno postavljena na
sedež, tam, kjer je iskala svojo uteho, da bi izginila.
Njene oči so potovale navzgor in odkrile upognjeno koleno, dokler ni končno videla, da je z enim bokom podpiral rob naslonjala, napol sedeč, napol stoječ, ampak nedvomno udobno nameščen. Pogledala je višje in videla podlakti udobno počivati na upognjenem kolenu, sproščene roke z dlanmi navzdol, dolge in elegantne prste – podrobnosti, ki so izstopale zaradi svetlejših barv na črni hlačni podlagi. Še malo višje so bila široka sproščena ramena, nagnjena naprej in kontrastni svetlejši odtenek na njegovem vratu – ohlapno zavezana bela kravata. Končno je pogledala njegov obraz, a tudi od blizu ni razločila njegovih potez, samo siv rob njegovih temnih las.
Cel je stal v senci, kamor se je namenila sama. Videla je samo odtenke črne in sive barve, ampak bil je tam, čisto pravi, tih. Njeni občutki so se hoteli maščevati. Brez razloga se je počutila izigrano in jezno. Vedela je, da jo je on razločno videl zaradi luči, ki je prihajala iz hiše, kjer pa je svetloba ni dosegla, je nanjo svetila srebrna mesečina. Po vsej verjetnosti jo je opazil že prej,
ko se je smešno smukala okoli vrat in gledala v dvorano – kot majhen otrok, ki se gre skrivalnice. Rekel pa ni nič. Tudi premaknil se ni. Samo gledal jo je.

Njena koža je od sramu začela goreti. Napetost je v njej zaradi tišine naraščala, saj se je obnašal, kot da ga še vedno ni opazila. Stvar bi ji lahko malce olajšal. Pravi gentleman bi ji rekel nekaj v smislu, da jo je ravnokar videl, čeprav seveda to ne bi bilo res.
Neskončna tišina je predramila v njej instinkt, da bi zbežala, a ni hotela. Ni namreč vedela, kdo je bil ta moški, medtem ko bi jo on zlahka prepoznal. Ko bo kasneje spoznavala druge moške, in sigurno jih bo, se bo neprestano spraševala, ali je kateri izmed njih on, tisti, ki bi se ji na skrivaj smejal. Še ena dodatna skrb, ki
jo bo obremenjevala. Tako ne bo šlo.
Psihično se je pripravila, da ga bo vprašala po imenu, pripravljena je bila vztrajati ali ga celo na silo odvleči na svetlobo, če bi bilo treba – tako je bila jezna. Besede niso bile pomembne, pravzaprav jih je že pozabila. V sobi zgoraj se je prižgala luč, dovolj blizu okna, skozi katerega je posijala zlata svetloba in pod kotom pronicala skozi zgornje veje drevesa. A žarek svetlobe je
bil selektiven. Tam, kjer se je prebil skozi zgornje liste, se je dotaknil le nekaterih delov njegovega zgornjega dela telesa, njegovih rok, v črn žamet odetih ramen – njegovega obraza.
Roslynn ni bila pripravljena na kaj takega. Vzelo ji je dih.
Nekaj dolgih trenutkov je bila njena glava izpraznjena. Če bi jo vprašal, se svojega imena ne bi spomnila.

Videla je široka usta, rahlo zavihana v kotičkih, in močno, arogantno linijo njegove čeljusti. Ostro izklesan nos, orlovski, ponosni. Temno obarvano kožo, čeprav temnopolto, še vedno v močnem kontrastu z ebenovinastimi lasmi, ki so kraljevali njegovi skodrani glavi. Oči pa – naj bog varuje nedolžne pred takšnimi
očmi – so bile čisto modre, težkih vek in so rahlo sugestirale povešenost. Bile so eksotične, hipnotične, obdane s črnimi trepalnicami in poševnimi obrvmi. Ocenjevale so jo in jo preiskovale, pogumno in čuteče – bile so tople, pretople.
Slabost zaradi primanjkovanja zraka je Roslynn sunkoma pahnila nazaj k prištevnosti. Dihala je globoko, počasi in izdihnila sapo. Ni bilo pošteno. Ded jo je opozoril. Nikogar ni potrebovala, da bi ji povedal. Vedela je. Bil je eden tistih, ki je 'ne bi smel zanimati'.
Nesramno čeden je bil.
Pozabila je na jezo. Postala je živčna. Nekaj čudnega jo je prijelo, da bi ga udarila samo zato, ker je bil. Zakaj on? Zakaj je moral biti edini moški, ob katerem ji je vzelo sapo, eden tistih, ki zanjo niso bili sprejemljivi?
»Buljite vame, gospod.« Kako je lahko rekla kaj takega, ko pa so bile njene misli tako kaotične?
»Vem,« je preprosto rekel in se še bolj nasmehnil. Ni ji hotel povedati, da je vanj strmela tudi sama. Preveč ga je zabavalo, že ko jo je samo opazoval. Besede so bile odveč, nepotrebno vmešavanje, čeprav je začutil njen hripavi glas kot mehko božanje svoje kože.

Anthony Malory je bil fasciniran. Zagledal jo je, še preden je prišla ven. Skozi bližnje okno je opazoval Reggie, potem pa je v njegovo vidno polje vskočila ona. Njenega obraza prej ni videl, samo njen droben hrbet, odet v zelenkasto moder saten – in njene lase. Čudoviti lasje rdečkasto zlate barve so takoj pritegnili njegovo pozornost. Ko je izginila izpred njegovih oči, še preden
si jo je dodobra ogledal, je celo vstal, bil pripravljen kljubovati množici in premagala ga je sla, da bi samo enkrat videl obraz, ki se je podal tistim lasem. Potem pa je prišla ven. Sproščeno se je naslonil na klop, tokrat potrpežljivost. Njene podobe ni jasno
videl zaradi svetlobe v ozadju, ampak sčasoma bi jo. Nikamor ne bo šla, dokler ne bo šel sam. Nato je preprosto gledal, s kakšno norčavostjo se je skrivala za vrati in se sklanjala, da bi kukala v dvorano.
Na ustnice se mu je prikradel nasmeh, saj je videl njeno lepo oblikovano zadnjico, ki se mu je ponujala. Oh, ljubica, še veš ne, v kakšno skušnjavo si me spravila. Zahihital se je, skoraj na glas. V tistem trenutku se je vzravnala, kot da bi prebrala njegove misli, in
pogledovala po terasi. Ko je pogledala v njegovo smer, je mislil, da ga je odkrila. Potem je bil ves presenečen, ko je prihajala proti njemu, tekla proti njemu in se pojavila na osvetljeni stezi. Ko je videl njen prikupni obraz, ni mogel verjeti svojim očem, saj je človeku zastal dih. Za kratek čas se je izgubila med sencami,
nato pa prispela do osvetljenega dela točno pred klopjo. Tam se je ustavila, začudena kot on sam, le da je njegovo začudenje splahnelo, ko je ugotovil, da ni tekla k njemu, ker niti vedela ni, da je bil tam. Zdaj je vedela.

Bilo je zabavno gledati, kako so čustva preplavila njene popolne poteze. Šok, radovednost, nato rahla rdečica, a se ni ustrašila. Napeto je z zlato pegastimi očmi strmela v njegovo nogo in si utirala pogled navzgor. Spraševal se je, kako dobro ga je videla.
Verjetno ne preveč, saj je stala na svetlobi, a se še ni hotel razkriti. Na neki način je bil presenečen, da ni takoj zbežala,
se onesvestila ali naredila kakšne druge neumnosti, kar bi storila vsaka iz domačega zavetja vzeta začetnica, ko bi jo predstavili tujcu, prežečemu v senci. Podzavestno je iskal vzrok, zakaj je reagirala drugače kot druge nedolžne punce, ki se jim je skrbno izogibal. Ko ga je našel, je bil spet šokiran. Ni bila tako mlada, vsaj ne premlada zanj. Torej ni bila nedostopna.
Ob tem se je takoj zamislil. Če je prej lahko kot dober connaisseur občudoval njeno lepoto, je zdaj dojel, da mu je ne bi bilo treba samo gledati, ampak bi se je lahko tudi dotikal.





www.kiroja.si - vse pravice pridržane. Izdelava in gostovanje spletnih strani www.strani.com